"Življenje je najlepši dar, ki ga imamo, in človek je velik takrat, kadar nosi v svojem srcu Boga in ga izžareva v odnosih do ljudi, s katerimi se srečuje," so pomenljive besede sestre Slavke Cekuta (na Aleteii smo jo že predstavili) iz reda Šolskih sester de Notre Dame v Novem mestu.
Kot katehistinja je vrsto let delala z mladimi, pomemben del svoje poti pa je preživela med ubogimi v Albaniji. Zaradi diagnoze multiple skleroze se je po 11 letih vrnila v domovino, ker pa življenje ne prizanaša, je zbolela še za eno od oblik raka. Danes kot prostovoljka deluje pri Škofijski Karitas Novo mesto ter obiskuje starejše in onemogle v domu starejših.
Katera preizkušnja v življenju je bila za vas največji veliki petek?
Ko je bilo treba izpustiti nekaj, kar je bilo lepo, osrečujoče in mi je v življenju veliko pomenilo. Če ne izpustim, če se ne predam, če ne zaupam, če to ne postane del daritve na oltarju, ni blagoslovljena pot vnaprej.
Vsaka taka stvar, ki mi je bila namenjena, je bila v danem trenutku težka. Podobno kot hoja v gore. Na začetku imaš občutek, da je cilj tako visoko, da ga je nemogoče premagati. A ko prideš na vrh, se odpre lepota in vse tisto, kar je premagano.
Bog vam je poslal kar dve diagnozi. Ste ju sprejeli kot kazen ali priložnost, da se še bolj oklenete Njega?
Diagnoze nikoli ne jemljem kot kazen, ampak kot sestavni del življenja. Skorajda ni človeka, ki ne bi nosil kakšnega bremena, bolezni.
Pred prvo diagnozo (multiple skleroze, op. a.) sem sumila, da je z mano nekaj narobe. Na začetku sem simptome pripisovala svoji nerodnosti zaradi težav z ravnotežjem. Zaradi utrujenosti sem si dopovedovala, da sem le malo lena, zato ne morem več. Diagnoza je bila zame neke vrste odrešitev, olajšanje – končno sem našla krivca za svoje težave.
Ob diagnozi raka je bilo težje, predvsem zato, ker sem kot otrok spremljala mamin boj s to boleznijo. Zelo sem se bala te diagnoze, zato sem osebni zdravnici sprva dejala, da ne želim zdravljenja. Ves čas sem imela pred očmi mamino trpljenje. Toda to je bilo pred več kot 50 leti, ko so bili postopki zdravljenja popolnoma drugačni.
Ko sem dobila pošto z Onkološkega inštituta, najprej sploh nisem dojela, za kaj gre. Nisem namreč vedela, da so vzorce predhodne preiskave poslali naprej, zato je bilo to zame čisto presenečenje.
Na začetku informacije nisem delila z nikomer. Najprej sem želela sama poiskati odgovore in jih osmisliti. Potem sem stisko podelila z duhovnikom in moja velika želja je bila, da mi podeli bolniško maziljenje. Zaupala sem, da mi samo Jezus lahko resnično pomaga sprejeti in živeti z novo danostjo.
Na kakšen način ste občutili moč bolniškega maziljenja?
Kot močno zaupanje, da je Bog z menoj. Začutila sem, da bom lahko samo z Božjo pomočjo sprejela, kar mi je namenjeno.
Za maziljenje sem potem zaprosila pred vsako kemoterapijo, in sicer z globokim zaupanjem, da Gospod ve, kaj dela. On je z menoj, dal mi bo moč in jaz bom to zmogla. Čeprav ni bilo ravno lahko …
Za rakom se sprva sploh niste želeli zdraviti, a Božja volja je bila drugačna. Zakaj so vas zdravnikove besede tako pretresle?
Imela sem terapijo za multiplo sklerozo. Vnaprej sem vedela, da se bom morala v primeru še kakšne diagnoze dogovoriti z nevrologom, kako bo naprej potekalo zdravljenje. Ob začetku kemoterapije bi se mi terapija za zaviranje napredovanja multiple skleroze ukinila. Zdravnika sem prosila, da bi obdržala terapijo za multiplo sklerozo, medtem ko na kemoterapijo ne bi šla. Iskala sem nekakšno potrditev te moje odločitve. On pa me je pogledal in dejal: 'Ah, nič vam ne bom pustil, saj boste tako ali tako umrli.' Takoj zatem je nadaljeval in dejal: 'Veste kaj, vi lahko naredite še veliko dobrega, mi vas rabimo, šli boste na kemoterapijo.'
V tistem trenutku mi je bilo vse jasno, spoznala sem, da je zdravljenje raka najboljša pot zame. Ko sem potem želela čim več oprijemljivih informacij o tej vrsti raka, se je zdravnik zelo zavzel zame. Pozanimal se je pri drugih kolegih in mi vse zelo natančno razložil. To védenje je bilo zame zelo odrešilno in hkrati sem bila hvaležna zdravniku za tako jasen in neposreden pogovor.
Kako ste se opogumljali v najtežjih trenutkih?
Vedela sem, da me spremlja in zame moli veliko ljudi. Medicinsko osebje je bilo zelo pozorno in prijazno. Prvi cikel kemoterapije, ki sem ga prejemala nekaj dni zapored, sem lepo prenašala.
Kaj se je zgodilo potem, še sama ne vem. Zunaj je padal sneg, meni pa je sestra pripravljala drugi del kemoterapije. Drugo za drugo je obešala infuzijske vrečke na držalo ob postelji. To mi je čisto spodneslo tla pod nogami. Preplavila so me močna čustva. Močno sem jokala.
Noč je bila dolga, a zelo milostna. Živo v mojem spominu sem bila ob bolniški postelji moje mame. Gledala sem jo in prvič doumela, kako pogumno je prenašala svojo bolezen za svoje tri otroke. Slišala sem jo, kolikokrat je rekla: "Samo da bi jih videla, kako odraščajo, da bi jih še videla kot prvoobhajanke, birmanke …, da bi jih še objela." Ta noč je bila moja pot ozdravljenja v odnosu do nje in spomina, ki sem ga imela nanjo, ko sem jo kot otrok spremljala v trpljenju. Po vseh letih sem namreč v sebi še vedno nosila zamere in jezo do nje.
V tisti noči sem odkrila, kako velika je bila moja mama. Svojo diagnozo je preživljala v popolnoma drugih časih. Ne glede na vse je vedno rekla: za moje otroke. Hvaležna sem za svojo mamo, ki jo od tiste noči doživljam kot veliko, močno, globoko verno in ljubečo ženo, ki mi je blizu.
Vam kakšno srečanje ali pogovor z drugimi pacienti v bolnišnici posebej ostaja v spominu?
Po zadnji kemoterapiji, ko sem morala po odstranitvi PICC katetra pred odhodom domov še malo počivati, je bila z mano v sobi tudi gospa mojih let. Zdravnica ji je povedala, da zanjo nimajo več rešitve in da je težko predvideti, koliko časa bo še živela. Ona je dobila takšno grozljivo sporočilo, jaz pa sem se po drugi strani veselila, da grem domov. Objela me je in neutolažljivo jokala. Obljubila sem ji, da ji bom naslednji dan, ko je praznovala rojstni dan, poslala sporočilo in da bom molila zanjo. Milo me je pogledala in vprašala: "Res boš molila zame?"
Naslednji dan sem ji res pisala in odgovorila mi je, da še nikoli v življenju ni dobila tako lepega sporočila. Potem se ni več veliko javljala. Vsako jutro sem ji napisala spodbudno sporočilo, dokler nisem dobila sporočila, napisal ga je njen partner, da se je gospa poslovila in odšla v večnost. Pred tem je prejela zakramente, mi je zaupal. Zahvalil se mi je za vse spodbudne besede, ki jih je bila neizmerno vesela. To mi je dalo vedeti, kako lahko z majhno pozornostjo človeku polepšaš še zadnje dneve življenja.
Kako sprejemate obdobja utrujenosti, nemoči?
Ko sem bila še v misijonih v Albaniji, je bilo težje. Takrat sem se velikokrat zjokala. Uživala sem namreč v svojem delu, rada sem bila z mladimi, potem pa kar naenkrat nisem zmogla več. Utrpela sem parezo po desni strani telesa. Hkrati se je od mene pričakovalo, da bom delala tako intenzivno kot prej. Mislim, da so drugi prej kot jaz sprejeli, da ne zmorem. Ne glede na vse sem si želela, da imam zaposlitev in svoje odgovornosti. To me je držalo pokonci.
Zdaj sem se veliko bolj naučila živeti sama s seboj. Tako vsaj včasih nimam težav reči, da potrebujem počitek. Ja, seveda bi si želela biti bolj aktivna, še posebej, ko moram zavrniti vodenje kakšne skupine ali ko bi lahko kakšen dan več namenila obiskom starostnikov.
Poseben blagoslov vam daje delo v domu starejših. V kakšnem smislu?
Po zaključenem zdravljenju na onkologiji so mi jasno povedali, da zaradi slabega imunskega sistema nekaj časa ne smem v družbo. Ampak mene to ni ustavilo. Tako zelo sem želela spet imeti neko zaposlitev, svoj smisel. "Doma pa že ne bom v luft gledala," sem si rekla.
Tako sem prosila direktorico v domu starejših, ali bi smela obiskovati tiste stanovalce, ki nimajo nobenih obiskov. Še pred prvim obiskom so mi sestre napisala cel seznam takih ljudi! V marsikatero sobo sem vstopila, ne da bi kdo opazil moj prihod. Spraševala sem se, kaj naj počnem z njimi, kako naj pristopim. Hodila sem od postelje do postelje, jih ogovarjala, a odziva ni bilo.
Nato sem začela z njimi moliti Sveti angel. Zdelo se mi je, da če jih vrnem v preteklost, pa morda bo odziv. In res je bil. Tega, kar se je človek naučil v otroštvu, nikoli ne pozabi. Kar naenkrat smo večkrat zapored molili Sveti angel in peli Lepa si, roža Marija. Počasi so se ljudje prebujali iz otopelosti, oči so zažarele. To me je začelo dopolnjevati in veseliti.
Marsikomu sem začela redno prinašati obhajilo. "Sem kar obiske nagnal, ko sem videl, da boste prišli k meni in mi boste prinesli Boga," še vedno kdaj slišim. Je sploh še kakšno večje poslanstvo, kot je to, da lahko človeku prinesem Boga?
Z možakarji se pogovarjamo o trtah, sajenju krompirja … To so več ali manj preprosti ljudje, ki so živeli z naravo in si tudi danes želijo teh informacij, kaj se zunaj dogaja. Ko me nekaj dni ni, mi marsikdo reče: "Sto let te že ni bilo." Največje trpljenje danes je osamljenost; da jih pustijo na cedilu tisti, ki so jim najbližji, ki jih najbolj pričakujejo in jih imajo najraje. Potem so veseli vsakega obiska, vsake pozornosti. Nikoli še nisem doživela, da bi kdo rekel: sestra, pojdite ven iz sobe, ne maram vas. Mi pa povejo, da niso verni. Mene to ne moti, rečem jim: pa saj ne pridem zato, da bi delala reklamo za vero, temveč želim z vami podeliti izkustvo dobrega.
Več kot 10 let ste bili misijonarka v Albaniji. Katera spoznanja iz tistega obdobja še danes nosite s seboj?
Eno največjih spoznanj je, da je življenje dragoceno in da so starši, kakršni koli že so bili ali so, vedno starši. To me je tako zelo prevzelo prav ob dekletih iz zelo ranjenih družin, ki so jih starši prodali, v želji, da bi bilo tem otrokom boljše. Ko so pozneje ti mladi ljudje odkrivali, kaj se je z njimi zgodilo, so obsojali svoje starše. Moja vizija je bila v tem, da jim pokažem, da je vrednota in lepota življenja prav v tem, da spoštujem človeka, ki mi je življenje podaril, ne da gledam v njem sovražnika. Če oče in mama ne bi želela, mene ne bi bilo. In če je življenje dar, sta mi torej bila podarjena – sta me sprejela.
Kako pričakujete Jezusovo vstajenje?
V postnem času sem posebej globoko doživljala zakramente in sveto mašo, pri kateri sem vsakič znova povabljena, da na oltar darujem svojo daritev. Ko prebiram Božjo besedo in se srečujem z ljudmi, ki trpijo, ne morem iti kar mimo, ne da bi se me to dotaknilo. Na enem od srečanj skupine Zdravilna beseda sem se srečala z velikim trpljenjem ljudi. Poklicana sem, da prinašam h Gospodu te ljudi in njihovo trpljenje, ki ga sami morda še niso zmožni prinesti, in prepustiti, da lahko Gospod vstopi v njihovo trpljenje. Samo prek križa bodo prišli do vstajenja.
Predvsem pa me ob poslušanju Božje besede v svetem tridnevju preplavi spoznanje, kako pomembno je iti skozi trpljenje in ga darovati, da lahko vstopim v vstajenjsko jutro in se veselim, da me je Gospod odrešil, da me odrešuje vsak dan znova, čeprav se morda tega tako zelo ne zavedam.
