Ogled Škofjeloškega pasijona je prav posebno doživetje, sporočilo pa tudi potem, ko se zadnji prizor konča in množica razide, globoko odmeva. Po čem si ga bova najbolj zapomnili Urška in Kristina? Preberite.
Urškina izkušnja:
Priznam, da se me branje evangeljskega poročila o Jezusovem trpljenju pri maši na cvetno nedeljo prav posebej ne dotakne. Pripoved se mi zdi precej razvlečena, enolična in ves čas ostaja le na ravni kronološkega dogajanja, z le bežnimi orisi notranjega doživljanja vpletenih. Ne daje na primer odgovora na vprašanje, o katerem smo s sodelavci premišljevali na enem od naših sestankov.
Zato mi tudi misel na ogled Škofjeloškega pasijona ni vzbudila pretirane vzhičenosti. "Ah, saj bo še kdaj kakšna prilika" in "Pasijon, razvlečen na dve uri?! Pa komu se da …" Spogledovala sem se celo z idejo, da bi karto odstopila komu drugemu. A nazadnje me je vendarle gnala radovednost, zakaj je ta starodavna uprizoritev tako posebna in te dni navdušuje množice obiskovalcev – ena od njih sem po ogledu postala tudi sama. 😊
Kot prvo me navdušuje misel na izjemno predanost številnih posameznikov (med katerimi je ogromno število mladih) – od usmerjevalcev prometa (med njimi se najde celo redovnica), vseh ljudi v zakulisju do nastopajočih, ki so suvereno prevzeli dodeljene vloge in jih prepričljivo uprizorili. Koliko ur vloženega časa, najrazličnejših talentov in vztrajnosti na enem mestu! Njihov skupni duh je tisto lepilo, ki daje trdnost tako veličastnemu projektu. Ne gre le za projekt skupine ljudi, ampak je občutiti, da praktično vse mesto diha z dogodkom in tudi tako na najlepši možen način ohranja zapuščino prednikov.
Ko se je tudi sicer nekoliko sramežljivo nedeljsko sonce na prizorišču skrilo in se je veter še malo bolj okrepil, da me je kot gledalko resnično zazeblo do kosti, so nastopajoči v svojih "poletnih" opravah, predstavljam si, da popolnoma premraženi, v mojih očeh še povzdignili sporočilo pasijona in darovanjske ljubezni. Kot bi želeli vsaj kanček Jezusove bolečine še bolj otipljivo prevzeti tudi nase …
Uprizoritev ni namenjena gledalcem, ki le gledajo in poslušajo, ob tem pa njihova srca ostajajo zakrknjena – kljub odlični uprizoritvi in kostumografiji se namreč lahko zgodi, da bodo zaradi redko slišanega starološkega narečja bolj malo razumeli, ob množici obiskovalcev in sedenju na zadnjih klopeh pa morda tudi malo videli na prizorišče. Če te pasijon vsaj malo ne pretrese v svoji notranjosti in se vsaj malo ne prevprašuješ o svojem odnosu z Jezusom in soljudmi, zaupanju v Boga, dosedanjih življenjskih odločitvah in bivanju na tem svetu, potem si kot gledalec morda zgrešil njegovo bistvo.
Treba je seči onkraj videnega, se čutno in zaznavno prepustiti in dopustiti, da nas nagovorijo izjemno premišljeni barvni in znakovni kontrasti med dobrim in zlom, zvoki bobnov in konjskih kopit po tlakovanih ulicah, glasni vzkliki množice, Marijina neskončna žalost, ko v rokah drži mrtvega sina …
Seveda me je, kot verjetno tudi večino, najbolj presunilo iz prizora v prizor bolj izmaličeno Jezusovo telo. Prvotne očitke "Pa kako so lahko vendar storili nekaj takega sočloveku?!" so postopoma nadomestila bolj previdna refleksivna vprašanja, katero od ran pa sem zakrivila tudi jaz … Nad vsem pa odmeva Jezusovo sporočilo: "Odpuščam ti."
"In če kdo nosi svoj križ, naj v Pasijonu ne vidi obsodbe, ampak bližino: Bog je vstopil v našo temo, da v njej ne bi bili sami," sporoča Marcelo Brula, režiser letošnjega Škofjeloškega pasijona. Ko je med sklepnim prizorom po prizorišču začela odmevati pesem O sveti križ, smo bili tudi gledalci povabljeni k skupnemu petju. Iz opazovalcev smo se prelevili v udeležence in bili tako povabljeni, da pasijonsko sporočilo ponesemo onkraj škofjeloških ulic, v vsakdanje življenje – tudi z vabilom, da je še nekaj priložnosti za ogled Škofjeloškega pasijona. 😊
Kristinina izkušnja:
V letošnjem letu sem veliko premišljevala o tem, kdo je pravzaprav moj Bog. Kdo je zares, kakšne lastnosti ima? Najprej sem opazila to, da je Bog odnosa. Je Oče in je Sin – oče ne more biti brez sina in ne sin brez očeta. In je Sveti Duh – vez med Očetom, Sinom in menoj. Rada molim pred sliko Smejočega Kristusa na križu, ki je upodobitev iz 13. stoletja, nahaja pa se v kapeli gradu sv. Frančiška Ksaverja v Španiji. Ob njem sem spoznavala, da je moj Bog Križani. Jezus, ki se smehlja s križa, sporoča nekaj neverjetnega. "V moji smrti, človek, je tvoje življenje" in "V trpljenju se bova srečala".
Upodobitev Križanega je mnogo, a le malokateri pride tako blizu kot na Škofjeloškem pasijonu. Ob ogledu te čudovite starodavne upodobitve najprej na misel prihajajo presežniki: množica igralcev, nosačev in konj jemlje dih. A ko se oči navadijo na bogate kostume in barvne luči, se misel lahko ustavi ob Križanem.
Jezus, o katerem beremo v Svetem pismu, pred mojimi očmi lomi kruh, poti krvavi pot, je bičan in umre. Ker nastopi v človeški podobi – takšni, kot jo je imel, ko je bil na svetu – se gledalcu približa, počloveči. Pa ne le on: opazujemo lahko Marijino trpljenje, ko drži mrtvega sina v naročju, notranji boj Juda Iškarijota, neodločenega Pilata, ki si umije roke.
Nevede sem vstopala v like, ki sem jih opazovala. Prepričljiva igra je pripomogla k temu, da sem ob liku Grešne duše, ki je ujeta v peklu, čutila grozo, ob Smrti, ki pripoveduje o tem, da je vladarica vsega živega, ponižnost, ob Marijinih solzah globoko sočutje.
Zanimivo je bilo tudi doživljanje Jezusovega lika, ki je v vsakem prizoru bolj razgaljen in ranjen. V večini prizorov je tiho. Kot bi scenaristi želeli še bolj poudariti onemelost, ki je odziv na trpljenje Odrešenika, ki mu, kljub veličini, ki je v njem, vzamejo vse, celo glas.
Čutila sem tudi ponos. Ponos na vse, ki so kakorkoli pripomogli k temu, da je Škofjeloški pasijon zopet zaživel, na stotine Slovencev, ki se jim naša kulturna dediščina zdi vredna časa, denarja in energije. Odločitev, da bodo žrtvovali del svojega postnega časa in bodo priprave na veliko noč preživeli v Jezusovem duhu darovanja, ni samoumevna.
Njihova požrtvovalnost me je navdihovala in njihovo veselje, da so del tega, je bilo otipljivo. Hvaležna sem jim, da so pričevalci. Ker ne gre le za predstavo, ampak tudi za duhovno izkušnjo. Bog, ki nam prihaja naproti, ko smo še daleč, kot beremo v priliki o izgubljenem sinu, nas tudi na Škofjeloškem pasijonu sprejema z odprtimi rokami in vabi, da mu odpremo svoja srca.
