Velika sobota je dan tišine, ko se svet za trenutek ustavi ob grobu, v katerem leži Jezus. Je dan, ko se lahko zazdi, da so upanje, besede in odgovori potihnili, a prav v tej navidezni praznini zori nekaj novega. V temi groba se skriva obljuba vstajenja, v tišini pa prostor za poslušanje in premišljevanje. V takšno vzdušje nas vabi tudi pogovor s Sonjo Pungertnik, ki odpira vprašanja o temi, tišini in svetlobi.
Sonja je bila lani izvoljena za predsednico Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije, organizacije, ki združuje 3.500 članov. Že kot mlada je čutila, da je njeno mesto nekje na področju slepih in slabovidnih, zato je študirala defektologijo. Nekaj let je res preživela v Zavodu za slepo in slabovidno mladino in delovala tudi na področju družin, sociale, mladih in otrok, potem pa se je odzvala vabilu Zavoda svetega Ignacija, kjer je delala naslednjih 19 let.
Ko je prišel čas za upokojitev, se je odločila za kandidaturo na Zvezi slepih. Rada ima izzive in prav zato je aktivna tudi na področju pastorale slepih – vodi skupino za duhovno rast, v Ignacijevem domu ima v okviru programa postnih in adventnih duhovnih vaj v vsakdanjem življenju skupino za slepe in slabovidne, pa postne in adventne duhovne obnove, poletni zahvalni dan …
Vaši dnevi so res polni! Od kod jemljete energijo za vse to?
Morda imam včasih malo težavo, kje postaviti meje in sem zraven povsod, kjer vidim, da bi se dalo kaj narediti. Verjamem, da moram talente, ki mi jih je Bog dal, uporabiti. Zelo nesrečna bi bila, če bi jih zakopala.
Marsikdo mi reče: 'Zakaj se ne umiriš, zdaj bi lahko uživala …', jaz pa ne vem, ali je uživanje res samo sedeti na vrtu ali hoditi s prijatelji na kavo? Ali ni uživanje tudi delati nekaj za druge, za družbo? Moji popoldnevi so polni, vsak dan je dinamično, če pa se le da, rada preživim kakšno uro na vrtu.
Kako vas je slepota oblikovala kot osebo? Kakšno je bilo vaše otroštvo in mladostništvo?
Rodila sem se z zelo hudo okvaro vida. Videla sem le svetlobo, sence, obrise. Okolica je bila tista, ki mi je dala sporočilo, da je nekaj narobe: zaskrbljeni starši in njihova opozorila, vzgojiteljica v vrtcu … Najhujši je bil odhod od doma v Zavod za slepo mladino pri šestih letih. Ta ločenost od družine za cel teden in pozneje tudi za 14 dni je bila gotovo velika preizkušnja. Takrat tudi še ni bilo govora o kakšni inkluziji ali integraciji. Če si bil tak otrok, so te običajno namestili v zavod. A ni bilo vse slabo – tam sem se udomačila in prejela ogromno znanja in spretnosti za življenje.
Druga preizkušnja je bilo mladostništvo. Ne vem, ali je bilo moje težje kot pri drugih, je pa bilo drugačno. Nisem se obremenjevala zaradi mozoljev, pač pa sem se spraševala o smislu življenja, spraševala sem se, zakaj ravno jaz. To je bil tudi čas, ko sem začela malo bolj razmišljati o Bogu: kdo je kriv, kako je Bog ljubezen, če mi je to naložil, ali ima tako življenje smisel in kako ga osmisliti. Predvsem me je bilo najbolj strah tega, da bi bila breme družbi.
Kako pa je potekal prehod na fakulteto? Takrat ste zapustili "mehurčke", v katerih so bili ljudje, ki so vas razumeli.
Bilo je zelo težko, ampak po zaslugi sošolk, zlasti Mateje, s katero sva postali tudi cimri in najboljši prijateljici, je šlo. Takrat še ni bilo tehnologije, kot je danes. Svoj prvi prilagojeni računalnik sem dobila šele po dveh letih službe. Študirala sem "peš", s snemanjem predavanj, s posebno napravo za zapisovanje, beležnico, ki v predavalnici ni preveč ropotala, da sem si potem lahko doma tisto natisnila na brajev tiskalnik.
Belo palico sem odklanjala, ker sem bila navajena na to, da sem v varnem okolju popolnoma samostojna. To je značilno za nas – smo kot dvoživke: v znanem okolju zmoremo vse, kakor hitro pa stopimo v neznano okolje, postanemo nemočni. To težko povemo, zato nas ljudje ne razumejo. Ko sem šla na fakulteto, sem morala sprejeti belo palico in to je bil zadnji korak sprejemanja – navzven pokazati svojo drugačnost.
Kako ste vstopali v odnose? Svojega moža ste vzljubili, ne da bi ga videli s fizičnimi očmi. Imate občutek, da hitreje vidite v globino?
Ob stiku z videčimi – v srednji šoli in na fakulteti – je prišlo do spremembe, saj sem do takrat odraščala med sebi enakimi. Svet je postal zelo širok, kar težko mi je bilo ob toliko različnih ljudeh. Sicer pa so značilnosti za navezovanje stikov verjetno enake pri vseh ljudeh: če človeka ne vidiš, ga pač poslušaš, oceniš, kako ti je podal roko, predvsem pa, kako se pogovarja in o čem. Po glasu lahko presodiš, ali je nek človek umirjen, ali je samovšečen … Kar se tiče tega, kako ljudi spuščati v svoj svet, pa mislim, da smo tu zelo različni. Jaz ljudem zaupam na prvo žogo in rabim precej časa, da nekoga kar odrežem.
Tu je pomembna še ena stvar: eni pristopijo k nam, drugi ne, in že tu se pokaže neka selekcija. Normalno je, da je prisotna zadrega, a tisti, ki se tega bojijo ali pa na nas gledajo poniževalno in podcenjevalno, do nas sploh ne pridejo. Vedno pravim, da tisti, ki so mi namenjeni, pridejo do mene.
To, da jaz ne morem pristopiti do človeka, me je dolgo časa bolelo, zdaj pa se ne obremenjujem več s tem. To odgovornost prepustim njemu. Mislim si: 'Saj je dovolj pameten, da ve, da ga jaz ne vidim.' Se pa odnosi prav zato lahko zelo zreducirajo. Ko kam grem, so zame vsi, ki gredo mimo, neznanci. Ne morem jim pomahati, jih pozdraviti ali se jim nasmehniti, ker jih ne vidim.
Z možem pa sva se zaljubila že v srednji šoli, a potem za nekaj časa šla vsak po svoje. Imel je miren glas, všeč mi je bilo, da je plesal … Ko sva se spet našla, me ni vprašal, ali bi hodila z njim, ampak če bi se poročila.
Drugačnost nas hitro spravi iz tira in potem se obremenjujemo s tem, kaj bi rekli in česa ne smemo. Že ob vprašanju: 'Kako gledate na to in to?' se ugriznemo v jezik. So vas taki spodrsljaji kdaj prizadeli?
Sploh ne. Prizadela me je le beseda 'slepec'. Na besedo 'slep' se je nalepila že cela gora besed: slepe miši, slepa ulica, slepa kura zrno najde, kar sicer ni sporno, a mi vseeno raje rečemo, da smo slabovidni ali da ne vidimo. Zdi se mi, da to več pove.
Kar se tiče izrazov videti, gledati – to so naši naravni izrazi in mi tega sploh ne opazimo. Bolj naravno, sproščeno in svobodno, kot se človek pogovarja z nami, boljše je. Mi pač gledamo drugače: s prsti, z ušesi. Ne ustvarjamo posebnega jezika, ker bi nas to še bolj oddaljilo od družbe.
Katero čutilo pa vam največ pomeni in ga najbolj uporabljate?
Težko rečem. Človek z vidom, če je zdrav, zajame več kot 80 odstotkov informacij iz okolja, če tega ni, pa to nadomestiš z vsem, kar imaš. Tudi mi smo si med sabo zelo različni in je krivično delati primerjave med enim in drugim slepim človekom, pa imava lahko enako izobrazbo, enake življenjske pogoje, a različno sposobnost orientacije, različne intelektualne sposobnosti in obvladava različne spretnosti. Za nadomestitev vida pride vse prav, najbolj seveda sluh in tip, pa tudi znanje, logično mišljenje, sklepanje, spomin.
Vi počnete marsikaj, tudi vrtnarite. Kje vse še premagujete svojo slabovidnost?
Slepi delamo marsikaj, imamo celo obdelovalce lesa, ki delajo z žagami. Jaz sem res rada na vrtu. Problem imam le z malimi rastlinicami, dokler niso tako velike, da jih ločim od plevela. Takrat mi kdo pomaga. Na vrtu se da delati marsikaj, tudi ločiti zrele plodove od nezrelih po otipu, zelo rada pa tudi vlagam zelenjavo, delam ajvar, marmelado, rada kuham in pečem.
Zdaj takih stvari ne počnem več, a včasih sem kolesarila z dvokolesom, smučala, skočila z jadralnim padalom v tandemu, trenirala sem atletiko, igrala v gledališču, v času korone sem napisala knjigo … Imam pa še en hobi – pojem v glasbeni skupini Šestinka! To mi predstavlja veliko veselje in sprostitev.
Velika sobota je dan tišine in teme, ko je Jezus v grobu, obenem pa je dan pričakovanja svetlobe. Kako ste v svojem življenju doživljali trenutke notranje teme in tišine in kje ste našli upanje?
Tihota je moja velika prijateljica; zdi se mi dragocena in se je ne bojim. Zelo blizu so mi ignacijanske duhovne vaje v tišini – lansko leto sem opravila 30-dnevne, kar je bila ena najlepših izkušenj v mojem življenju. Tišine ne povezujem z odsotnostjo nečesa, ampak z neko razpoložljivostjo, s prostorom, kjer lahko slišiš nekaj, česar drugače ne bi mogel.
Če pa gledava na Božjo tišino, na umik občutka Božje prisotnosti ali tolažbe, je bilo pa tako, da so me ti občutki kdaj prestrašili, v njih sem iskala odgovore, zakaj se zdaj Gospod ne razodeva, zakaj mi je težko moliti, zakaj mi Božja beseda ne spregovori, zakaj ne čutim veselja v stvarstvu in ob ljudeh. Zdaj to jemljem kot čas, ko Gospod oceni, da je prav, da me prepusti sami sebi ali da v meni poglobi hrepenenje po Njem. To razumem kot Božjo pedagogiko, da okrepim svojo vero.
Na veliko soboto se vedno znova spomnim na molitev na duhovnih vajah, ko sem meditirala ob mrtvem Jezusu in sem začutila, kako smo ljudje včasih pohlepni po Božjih dotikih. Takrat sem čutila, kako lepo je biti z Bogom brez pričakovanj, neprestanih prošenj in hrepenenj. Dovolj je, da samo si z njim. Ob mrtvem človeku si lažje predstavljaš, da ti ne more ničesar več dati – in prav to je bila ena najlepših molitev v mojem življenju. Velika sobota od takrat naprej zame ne predstavlja več praznine, žalostne tihote, ampak je prostor, ko si rečem: 'Bog, dovolj je, da sem s tabo.'
Po drugi strani pa je to dan pričakovanja vstajenja, velike noči. Vstajenje je lahko za nas vsak dan – vsakič, ko pademo in vstanemo, bodisi v grehu ali z vidika večnosti. Na Zemlji smo le določen čas, to je le začasna postaja. Odkar gledam na življenje v tej luči, se mi zdi, da se me nobena stvar ne dotakne tako močno. Jezus nas je odrešil in edini dar, ki ga lahko prispevamo mi, je, da sprejmemo svojo odrešenost.
