Ko sem bil mlad, sem se pogosto prepiral s svojimi brati. Malce smo se stepli, kot to počnejo fantje, se razjezili drug na drugega, pozneje, ko smo se pomirili, pa smo se tiho dogovorili, da bomo na vse skupaj pozabili. Tiha vnovična vzpostavitev prijateljstva je ustvarila še okrepljeno vez.
Ko s sorojenci takole preživljaš leta vzponov in padcev, se gradi dolgotrajen odnos. Dejstvo, da smo se bratje prepirali in se nato znova spravili med seboj, našo skupno zgodovino le dodatno popestri. Danes vemo, da nas ti prepiri niso ločili, zato drug drugemu še bolj zaupamo. Na nek način je bolje, da smo se kdaj prepirali, kot če tega nikoli ne bi počeli.
Mislim, da za prijatelje in zakonce velja enako. Veliki, čustveni prepiri niso ravno najboljši, toda ne glede na to, kako se trudimo, se nesoglasja razplamtijo, čustva pa se hitro vnamejo. Izrečemo stvari, ki jih ne mislimo resno. Stvari, ki jih obžalujemo in jih pozneje poskušamo vzeti nazaj. Prepir zna iz nas na poseben način izvleči iskreno resnico, v dobrem in slabem – na dan pridejo naši resnični občutki in skrite misli. Če je sprava, ki sledi, pristna in pride do odpuščanja, lahko nesoglasja, tako kot tisti prepiri, ki smo jih imeli z brati, postanejo priložnosti za krepitev odnosa.
Vse skupaj je precej skrivnostno. Ljubezen, odpuščanje in sprava nas lahko ne le vrnejo v prejšnje stanje, temveč dejansko izboljšajo odnose glede na to, kakšni so bili ti pred prepirom.
Med velikonočno vigilijo v Hvalnici velikonočni sveči – Exsultet – slišimo vzklik, ki ljudi pogosto spodbudi k premišljevanju: "O srečna krivda, ki je bila vredna imeti takega in tako velikega Odrešenika!"
"Srečna krivda" je priznanje skrivnosti. Dogodki se niso najbolje razvijali, ko sta Adam in Eva grešila in se je človeštvo oddaljilo od Boga. Tega razdora ne moremo kar odmisliti. Nikoli ni bilo v Božjem načrtu, da bi se z njim tako prepirali, se upirali do te mere, da bi si nakopali smrt, bolečino in bedo. Čudež pa je v tem, da po padcu nikoli ni obupal nad nami. Namesto tega nam Bog ponuja spravo in po Njegovi ljubezni se lahko celo zlo, ki smo ga vnesli v odnos, vrne v njegov načrt za večje dobro.
V gozd
Kolikokrat smo že tako močno uničili odnos, da smo bili prepričani, da je malodane mrtev? V svojih prijateljstvih sem po svoje predpostavljal, napačno razumel motive, slišal le tisto, kar sem želel slišati, bil nepremišljen, sebičen in nesramen. Vstopil sem v lastno glavo in si ustvaril izmišljene pripovedi o drugih ljudeh ter jim pripisal vse svoje najslabše nagone, kar ni niti najmanj pošteno. Zaradi tega sem pogosto razočaral svoje prijatelje.
Bojim se, da sem bil mnogim ljudem slab prijatelj. Poleg tega se mi zdi: če bi drugi resnično vedeli, kaj ves čas mislim, morda nikoli ne bi želeli biti v moji bližini. Ne morem si kaj, ampak prepričan sem, da bi se vsi odrekli družbi in šli sami živeti v gozd, če bi bila znana resnica o tem, kako zelo smo ljudje nestanovitni. Razdore je tako preprosto povzročiti, pa tako težko zaceliti.
Moje premišljevanje je seveda osredinjeno na negativne plati, na začetne pomanjkljivosti v naši sposobnosti, da se popolnoma predamo odnosu. Pravkar sem si ogledal del enačbe, ki se nanaša na "krivdo", toda velikonočni Exsultet Cerkve ni opomin za naše pomanjkljivosti. Hvalnica namreč vsebuje tudi droben pridevnik, ki vse skupaj povsem spremeni. Krivda je "srečna".
Zakaj? Ker smo ljudje ob vseh svojih pomanjkljivostih sposobni tudi osupljivih dejanj odpuščanja, usmiljenja in ljubezni. Ko posnemamo Boga in premagamo svoje omejitve, se dejansko povežemo s tistim delom samih sebe, ki presega razmere, v katerih smo se znašli.
Vse žalostno se bo izjalovilo, piše Tolkien v Gospodarju prstanov. Vse slabo in obžalovanja vredno v naši preteklosti je del poti. S spravo, opravičilom, priznanjem se lahko znajdemo v boljšem stanju, kot če se zlo ne bi nikoli zgodilo. Tega se poskušam spomniti, ko me skrbi, da sem nepopravljivo poškodoval odnos ali storil greh, ki se ga še posebej sramujem. Tudi če sem se spremenil v ruševino, me bo Bog znova zgradil v stavbo, še lepšo od prejšnje, iz Rajskega vrta bo postavil Novi Jeruzalem. Ljubezen premaga vse neuspehe.
Naše slabosti ne pomenijo trajne pogube, temveč priložnost za milost. Božji odnos do nas ni zgolj kaznovalen, temveč tudi odrešilen. Pravzaprav Gospod v svojem trpljenju prevzame prav okoliščine Adamovega padca in tako greh spremeni v orodje odrešenja.
Pravi pomen našega stvarjenja je bil vedno učlovečenje, vedno močan in trajen odnos med človekom in Bogom, ki nam omogoča, da sodelujemo v notranjem odnosu Trojice, v odnosu, ki ga je popolna ljubezen naredila večnega in nerazdružljivega.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
