Praznik Jezusovega vstajenja od mrtvih je temelj krščanske vere. Evangelist Janez nam danes prinaša pripoved, postavljeno v velikonočno jutro, ki samo po sebi ne obeta ničesar presenetljivega.
Misli in srca nastopajočih so še popolnoma pod vplivom dogajanja prejšnjih dni, ko so bili priče Jezusovi smrti na križu, pa tudi vsi vedo, da je bilo Jezusovo telo potem sneto s križa, maziljeno, povito in položeno v skalni grob, na katerega vhod je bil končno zavaljen še kamen.
Kakorkoli se ljudje smrti želimo izogniti, je po drugi strani s svojo dokončnostjo in neizbežnostjo ta vendarle tudi neke vrste temeljna gotovost: ne glede na to, kje in kdaj se rodimo, in ne glede na to, kje, kako in koliko časa živimo, nas na koncu življenja vedno čaka smrt. Glede tega ni med nami nobene razlike in diskriminacije.
Odziv Marije Magdalene na odvaljen kamen je zato razumljiv: ker o možnosti vstajenja sploh ne razmišlja, je edina smiselna razlaga, da je bil Jezus ukraden. Njene besede razodevajo šok, da se je podrla tudi tista zadnja opora, na katero v življenju lahko računamo: da mrtvi ostane v grobu.
Ta izkušnja le še dopolni pretrese preteklih dni, ko Marija Magdalena izkuša, kako se podirajo tudi drugi temelji življenja: ko je pravični preganjan, ko je nedolžni obsojen na smrt, ko je tisti, ki ljubi, prištet med razbojnike, in ko tisti, ki oživlja, na križu umre. Podrli so se temelji sveta, ki ga je poznala. Smrt preneha biti nezgrešljivi cilj in zanesljivi neuspeh vsake človeške poti in začne se iskanje v nepoznano.
Peter in drugi učenec
Ko potem h grobu pritečeta Peter in "oni drugi učenec, ki ga je imel Jezus rad", dobimo še dva dodatna namiga: na tleh ležijo razgrnjene rjuhe, v katere je bilo zavito Jezusovo telo, prtič z Jezusove glave pa zvit leži posebej, na drugem mestu. Na temelju teh znamenj postane jasno, da Jezusa niso ukradli, obenem pa je potrjen smisel besed Marije Magdalene, da Jezusa ni v grobu.
Vendar se na ta znamenja apostola ne odzoveta enako. Če za dogajanje v Petru niti ne izvemo, pa imamo uvid v srce drugega učenca, za katerega pa izrecno piše, da je "videl in veroval". Ljubezen mu omogoči, da vidi znamenja in veruje v vstajenje Jezusa, ne da bi ga videl. V njem lahko prepoznamo sebe, ko ob smrti ljubljene osebe zaslutimo, da je nemogoče, da bi se s smrtjo prekinile vse vezi, ki jih je med ljudmi spletla ljubezen.
Da bi velikonočni čas s svojimi sedmimi tedni pomagal v nas okrepiti to slutnjo in jo utrditi v vero, da je Božja ljubezen za vedno premagala smrt!
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 74, številka 16–17.
