Od košarkarskega igrišča do redovne skupnosti: zgodba sestre, ki ni nikoli odnehala

Ena najboljših ameriških univerzitetnih ženskih košarkarskih ekip Ohio State se z veseljem spominja svoje nekdanje igralke Sarah Schulze. Diplomantka iz leta 2011, ki je s svojo ekipo osvojila tudi laskave naslove, še vedno rada zaigra košarko, ko ji čas dopušča. Le njena "uniforma" je zdaj precej drugačna.

Danes jo namreč poznamo kot sestro M. Xavier Schulze. Poučuje na katoliški osnovni in srednji šoli ter sodeluje v pastorali mladih v mestu Hastings v ameriški zvezni državi Nebraska. Tudi v vsakdanjem redovniškem življenju živi vrednote, ki jih je usvojila na košarkarskem igrišču.

Odraščala je na podeželju v Ohiu. Leta 2013 je vstopila v red sester sv. Frančiška mučenca sv. Jurija, leta 2022 pa izrekla večne zaobljube.

Kot najstnica je bila povsem predana športu – poleg košarke tudi teku in atletiki. A prav v času študija je začela poglabljati molitev in zakramentalno življenje. To je postopoma odprlo prostor, da je svoje talente začela doživljati kot dar, ki ga lahko podari Bogu in drugim.

Sestra Xavier je prepričana, da ji je šport dal trdne temelje za odraslo življenje: "Pravzaprav mislim, da je šport v mojem življenju postavil temelje za krepostno zrelost."

Izpostavlja predvsem vztrajnost in prizadevanje za odličnost. "Nikoli nisem znala odnehati. Enako velja danes, ko si prizadevam za svetost."

Odličnost razume zelo konkretno: kot veselje do tega, da nekaj narediš kar najbolje, tudi če gre za malenkost. "Tudi pri preprostih opravilih, kot sta pomivanje posode ali pogrinjanje mize, hitro opazim podrobnosti. V športu sem se vse življenje učila prav tega – pozornosti do detajlov."

Košarka pa je bila zanjo tudi šola skupnosti. Naučila se je ne le voditi, ampak tudi poslušati, slediti in sodelovati z drugimi. "Ekipni šport te nauči, kako prispevati k skupnemu dobremu. Tega se ne naučiš, če razmišljaš samo o lastnem uspehu."

Marsikdo je presenečen, ko pove, da je vero poglobila prav na sekularni univerzi. "Veliko ljudi misli, da se vera v takem okolju izgubi. A pomembneje od tega, kam greš, je, kakšne temelje imaš."

Sama je bila, kot pravi, trdno zasidrana v prepričanju, da Resnica obstaja in da je Resnica oseba, ki ima z vsakim človekom svoj načrt.

Prav zaradi tega so jo izzivi univerzitetnega okolja vodili bliže Bogu, ne stran od njega. Priznava pa, da bi brez teh temeljev lahko vero tudi izgubila.

Velik vpliv na njeno vero je imelo tudi odraščanje na podeželju. Tam je razvila občutek za lepoto stvarstva in Božjo veličino. Posebej se spominja maš v naravi, v gorah: "Vedno znova me prevzame misel, da se Bog, ki je ustvaril vse to veličastvo, poniža do te mere, da se nam podari v preprostem koščku kruha."

Opozarja, da v mestnem okolju to hitro spregledamo. A tudi preprost sprehod v naravi nam lahko pomaga, da znova odkrijemo občudovanje in hvaležnost.

Sestra Xavier odkrito govori tudi o tem, da odločitev za redovno življenje ni bila lahka. Odpovedala se je sanjam o profesionalni košarki in lastni družini. "A vedela sem, da je moje srce ustvarjeno za nekaj več."

Pojasnjuje, da je vsaka ženska poklicana, da daje življenje, običajno kot mati. Sama pa je začutila drugačen klic: "Kot da bi me nekaj v notranjosti vabilo, naj bom mati na širši način, za vse ljudi, ki jih srečam."

Poklic razume kot osebno ljubezensko zgodbo z Jezusom: "Ne izberemo si ga sami. Klic prihaja od znotraj, v globini srca, kjer slišimo njegov tihi glas."

Ob tem poudarja pomen molitve: "Če je molitev res odnos z Bogom, si ne moremo kaj, da si ne bi želeli več časa zanjo."

Mnogi po njenem mnenju obstanejo na začetku, ker preprosto ne vztrajajo. "Ko pa človek začne redno moliti – vsak dan in dovolj časa – se v njem prebudi želja po še več molitve."

Kot primer navaja svoje dijake, ki radi prihajajo na tedensko uro tihega češčenja Najsvetejšega: "Privlači jih mir in tišina, ki ju najdejo pred Gospodom. Ko enkrat izkusiš, da te molitev spreminja, zdravi in osvobaja, ne ostane več samo obveznost, postane nekaj, po čemer hrepeniš."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.