Najprej je samo vpil: “Zakaj, Bog? Zakaj se to dogaja ravno nam?”

Sara in Simon Brezovnik sta lani na cvetno nedeljo doživela nekaj podobnega kot Jezus, ko so ga ob vstopu v Jeruzalem navdušeno pozdravljale množice. Tudi sama sta tik pred veliko nočjo z veseljem v naročje sprejela svojega otroka.

Le en teden pozneje je Jezus stopil na pot trpljenja in smrti. Za Saro in Simona pa se je njun veliki teden začel že na večer cvetne nedelje. Pri njunem sinu Davidu so se namreč kmalu po rojstvu začeli kazati nenavadni simptomi epileptičnega napada, zato so ga dali v umetno komo in prepeljali na intenzivni oddelek Pediatrične klinike v Ljubljani, kjer so ugotovili, da je ob porodu doživel možgansko kap z možganskimi krvavitvami. Ob njegovi posteljici sta stopala skozi svoj resnični veliki teden – od strahu, obupa in solza do velike radosti, ko sta na veliko noč skupaj z otroki prvič smela pestovati Davida.

Lani je bila vajina cvetna nedelja prav posebna. Rodil se je David, a povsem nepričakovano se je obenem začel tudi veliki teden vaše družine. Kako se spominjata tega obdobja pred Davidovim rojstvom?
Sara: Pred porodom sem hodila na sprehode in v sebi čutila nekakšen strah, ki ga nisem znala pojasniti. Spraševala sem se, ali me je strah samega poroda, vendar sem vedela, da to ni pravi razlog. Bila je tiha slutnja, ki je danes verjetno sploh ne bi omenjala, če bi ob Davidovem rojstvu vse potekalo brez zapletov.

Simon: Do Davidovega rojstva je bilo vse povsem normalno. Strah, ki ga Sara opisuje, je bil prisoten tudi zaradi spontanega splava (deklica Klara je umrla oktobra 2023, op. a.), prav tako sva imela izkušnjo z Erazmom, pri katerem so nama med nosečnostjo napovedali, da ne bo zdrav. Vse to se je tudi meni zarilo pod kožo in odprlo vprašanje: kaj bo pa zdaj?

Pričakovanje Davidovega rojstva je torej minilo tudi v luči vajinih preteklih preizkušenj. Kako pa sta se s temi strahovi spoprijela?
Simon: Verjamem, da je bila vsaka preizkušnja, ki sva jo doživela pred Davidovim rojstvom, Božji dotik, skozi katerega sva rasla v odnosu z Njim in med seboj. Ravno zaradi tega zavedanja sem takratne strahove lažje preobražal v zaupanje v Božjo voljo, prepričan, da bo na koncu tako, kot želi On.

Pri spontanem splavu sva že zaradi tega, ker se je zgodil prvega novembra, na dan vseh svetih, čutila, da smo dobili priprošnjico v nebesih. Ko sva takrat prišla domov in žalovala, sva pogledala del serije The Chosen (Izvoljeni). Prav v tistem delu Jakob mlajši pride do Jezusa in mu pravi: "Ves čas sem s teboj, na lastne oči sem videl, koliko drugih si ozdravil, jaz pa tu s tabo hodim in šepam, pa mi ne pomagaš." Jezus mu odgovori, da nekateri doživijo ozdravljenje zato, da bi lahko verovali in zaupali, drugi pa ne, ker se skozi njihovo trpljenje razodeva še večja Božja slava.

Takšni dogodki in preizkušnje mi pomagajo ohranjati vero. Čutim, da nič od tega ni naključno, ampak da ima vse svoj namen. Tisto, kar mi na prvi pogled deluje kot nekaj težkega ali bolečega, je lahko v resnici milost, če gledam z vidika, da Bog pripravlja nekaj dobrega zame in za našo družino. Ko poskušam gledati na ta način, se tudi v preizkušnji lažje odprem zaupanju.

Sara: Za Davidovo življenje sva že leto prej na romanju vsak zase molila, naj nama Bog pokaže, kaj želi za našo družino glede števila otrok. V srcu sem močno čutila, da nama je Davida podaril Bog, da si ga je On želel in da bo na koncu vse vodil po svojem načrtu. Ta notranja gotovost naju je spremljala tudi pozneje, ko so prišli zapleti – zaupanje, da ima Bog svoj načrt.

Kje se je pri Davidu nato dejansko zapletlo?
Simon: Davidu so po rojstvu postavili diagnozo, ki kaže na gensko spremembo, zaradi katere ima povečano tveganje za strjevanje krvi. To pomeni, da se strdki v njegovem telesu lahko pojavljajo precej pogosteje kot pri drugih. Med nosečnostjo se to ni pokazalo, saj ni bilo razvojnih težav. Ob porodu pa je doživel infarkt, ker je ta nagnjenost povezana tudi z izpostavljenostjo stresu, ki je bil ob rojstvu zanj izjemno velik.

Sara: Že na dan poroda, zvečer, je Davida začelo nenavadno tresti, zato sem o tem takoj obvestila medicinsko osebje v porodnišnici. Sprva mi je bilo celo žal, da sem sploh kaj rekla, saj so ga takoj odnesli in sem pomislila, da morda po nepotrebnem povzročam skrb.

Zjutraj sem komaj čakala, da ga dobim nazaj, potem pa so me obvestili, da je že v umetni komi in da čakamo reševalno vozilo, ki ga bo prepeljalo na Pediatrično kliniko v Ljubljano.

Simon: V nedeljo sem se vračal domov z obiska in je bilo še vse videti v redu. S Saro sva opazila, da se je David rahlo tresel. Sprva sem mislil, da gre morda le za nekakšen poporodni šok, saj se je tudi Erazem po rojstvu tresel in se je stanje hitro umirilo.

Davida smo pričakali s palmovimi vejicami in rožami, nič hudega sluteč, da se bo naš veliki teden šele začel.

Sara, kako ste kot mama doživljali ta ekstremni kontrast – od največje sreče ob rojstvu do strahu za sinovo preživetje – in to vse v manj kot 24 urah?
Sara: Najbolj se spomnim prav tega močnega nasprotja – najprej veselja ob rojstvu otroka, kar je res ena največjih sreč, potem pa najgloblje stiske, ko te je strah za njegovo preživetje. Vse to se je zgodilo v manj kot 24 urah.

Tako ekstremna čustva so me tudi fizično utrudila. V bolnišnici sem se spraševala: "Zakaj ravno mi?" Potem sem takoj pomislila na Simona, kako sem hvaležna za moža, in obrnila vprašanje: "Zakaj pa ne mi?" Zakaj bi to nekomu drugemu bolj privoščila kot sebi? Vedela sem, da mi imamo vsaj Boga, da imam super moža in da v tem nisem sama. 

Fizično sem čutila močno potrebo po tem, da imam dojenčka pri sebi, in v tistem trenutku, ko so ga odpeljali, sem čutila krivico. Ponudili so mi, da lahko grem v svojo sobo, da mi ne bi bilo treba poslušati drugih dojenčkov, ampak si tega nisem želela – hotela sem biti obdana z dojenčki. Tudi domov nisem hotela takoj, saj sem vedela, da me doma čakajo trije otroci in moram biti vsaj toliko močna, da bom zmogla biti opora tudi zanje.

Davida so prestavili v Ljubljano na pediatrično intenzivno terapijo, kjer starši ne morejo biti ves čas zraven. Simon, vi ste se takoj odločili, da vašo preizkušnjo delite z molitvenim občestvom. Zakaj?
Simon: To se je zgodilo v nekaj minutah, hipna odločitev, ki jo dojemam kot milost. Ko zdaj vidim, kakšne čudeže je naredila ta skupnost, vidim, da je bila milost, da se je v meni vzbudila za želja. 

Sprva sem si želel le vse dati iz sebe, saj sem vedel, da je to že v več primerih delovalo zdravilno. Želel sem si, da smo vsi del te zgodbe, da smo skupaj v preizkušnji. Najprej sem sporočilo poslal družini, potem pa še prijateljem in v katoliške skupine, v katere sva vključena. Z najinim dovoljenjem je bilo sporočilo posredovano naprej in tako je doseglo še veliko širši krog verujočih, ki so molili za Davida in našo družino.

V velikem tednu se spomnimo Jezusovih besed: "Gospod, če je le mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, ampak tvoja volja naj se zgodi." Simon, kako ste bili kot oče pripravljeni na to popolno prepustitev?
Simon: Ko sem prišel v Ljubljano na pediatrijo in me je tam pričakal celoten tim zdravnikov, sem najprej pomislil, da je David že umrl. Potem so me počasi seznanjali s podrobnostmi (strdki, krvavitev, umetna koma …) in to me je sesulo. 

Ko sem se vozil proti Ljubljani, sem čutil, da nekaj ni v redu, ker so bili vsi tako skrivnostni. Ko sem prispel, je celoten zdravniški tim molčal, psihologi so preverjali, ali sem psihično dovolj močan, da grem k njemu. 

Po tistem prvem pogovoru me je tako sesulo, da sem šel na stranišče, se zjokal in vpil: "Zakaj, Bog? Zakaj se to dogaja ravno nam?" 

Obenem pa sem v solzah dejal tudi: "Naj se zgodi Tvoja volja."

Kako se zakonca sploh navadita na življenje, polno takšnih izzivov?
Sara: Ko sva se pripravljala na zakon, sem naivno mislila, da imajo težave drugi zakonci, midva pa ne bova med njimi. Skozi preizkušnje pa sem spoznala, kako dobro je, da ne poznamo svoje prihodnosti. Tako lahko z veseljem živiš v tistem trenutku, ki ti je dan, ne pa v strahu, kaj vse bo še prišlo.

Bog poskrbi, da zmoreš preizkušnje in bremena nositi takrat, ko so ti dana. Pred tem si nisem predstavljala, da bi lahko kaj takega prenesla, zdaj pa sem vendarle tu in o tem govorim.

Simon: Prek preizkušenj in radostnih trenutkov najmočneje čutim, da je vera odnos z Bogom. Ko pride preizkušnja, ta odnos živiš naprej, v dobrem in slabem, tako kot v zakonu. Prav v teh trenutkih se pokaže, kako resničen in oseben je ta odnos.

Sara: Nama je pomagalo tudi to, da sva o najinem življenju in odnosu pričevala že prej. Ob tem sva se skozi leta lahko ustavila, pogledala, kaj vse je Bog že storil v najinem življenju, in sva tako ozaveščala Božje dotike. 

Ker nama je Bog že pred preizkušnjami dal že toliko znamenj, da je z nami, je bilo tudi v samih preizkušnjah nekoliko lažje.

Preizkušnje pare pogosto medsebojno oddaljijo, vidva pa pravita, da vaju je to zbližalo. Kaj se je v tem času "dogajalo" z vajinim zakonom?
Simon: Nikoli nisem čutil, da bi naju preizkušnje, posebej tiste, na katere nimaš vpliva, medsebojno oddaljevale. Dojemam jih kot sredstvo, s katerim Bog zakonca dodatno zbližuje, odstranjuje nepomemben balast in ohranja pristnost v najinem zakonu.

Ob preizkušnjah se ne sprašuješ o nepomembnih stvareh, ampak si preprosto ob zakoncu. V času največje preizkušnje sem čutil tolikšno moč in energijo – mešanico adrenalina in Božje milosti –, da sem potreboval veliko manj spanja kot sicer, pa se mi to sploh ni poznalo na zdravju.

Takrat ni bilo prostora za neke moje muhe in za obremenjevanje s posvetnimi skrbmi, ampak sva bila na polno drug z drugim.

Sara: Jaz se nikoli v življenju nisem počutila tako eno s Simonom kot tisti teden. Čutila sem globoko intimo, besede niso bile potrebne.

Nepomembne stvari so bile zamegljene, tisto pomembno – odnos med nama – pa kristalno jasno. Skupaj sva jokala in se smejala. Ogromno mi je pomenilo, da sva v najinem odnosu ohranjala humor. Tudi v težkih trenutkih potrebuješ smeh in s tem ni nič narobe. 

Ko sva se od doma vozila v Ljubljano k Davidu, je bilo med potjo veliko vsega, od smeha do joka. To je bila obenem priložnost, da sva res lahko dala ven vsa čustva, bila iskrena in med nama ni bilo nobenih mask, za katerimi bi se skrivala.

Kako sta doživljala ločenost od Davida, ko je bil v Ljubljani in sta se morala voziti domov?
Sara: Doma sva imela še tri otroke, ki so naju tudi potrebovali. David je bil v komi, midva pa sva bila razpeta med njim in domom. Meni je bilo kot psihologinji škoda vseh zamujenih trenutkov. Razmišljala sem o tem, kaj bi v danem trenutku delali doma, če bi bilo vse v redu, in koliko ene zapuščenosti doživlja David, ker je sam v Ljubljani.

Hkrati pa sva videla, da so se njegovi možganski valovi spreminjali in da se je odzival, ko sva mu pela, čeprav je bil v komi. Verjela sva, da je David čutil najino bližino, čeprav je ni mogel fizično pokazati.

Simon, morali ste izpustiti nadzor. Kako ste to doživljali?
Simon: Logično je, da te stisne, ko pomisliš, da se bodo vsi tvoji načrti porušili. Ob zavedanju, da otroci ne bodo dosegli uspehov na nivoju, kot sem si sam zamišljal, tudi jaz osebnostno rastem.

Danes pa vse bolj spoznavam, kako osvobajajoče je, ko pri svojih otrocih spustim pričakovanja glede zemeljskih dosežkov in raje krepim prizadevanja, da bi bili uspešni v tistem, kar šteje za večnost. Preizkušnje pogosto porušijo načrte, a jih poskušam sprejeti kot priložnost za osebno rast, za katero ima Bog svoj namen. Prav zato mi je lažje izpustiti iz rok svoje predstave o tem, kako bi moralo biti.

Se vama zdi, da preizkušnje dejansko znižajo naša pričakovanja na realen nivo, da nismo več utopični starši, ampak hvaležni za vsak majhen napredek?
Sara: Ko gre vse dobro, hitro pozabimo na preizkušnje in spet postanemo zahtevni. Zato se je dobro vsake toliko ustaviti, videti pot, ki smo jo že prehodili, in biti hvaležen za to, kje smo zdaj.

Simon: Past je v tem, da lahko ob porušenih načrtih otopiš in postaneš apatičen. Bistveno pa je, da v dialogu z Bogom dopustiš možnost, da tvoj prvotni načrt ni bil najboljši. Ko to sprejmeš, lahko z vsem srcem zaživiš nov, drugačen načrt, namesto da v razočaranju izpustiš življenje iz rok.