Frančiškan pater Niko Žvokelj od lanskega poletja deluje v Novem mestu, kar je njegova deseta selitev, odkar je redovnik. "Starejši kot si, malo težje je. Vse od začetka me spremlja nasvet starejšega sobrata, ki mi je dejal: 'Zmeraj pojdi, kamor te dajo. Če boš sam izbiral, pa ne bo tako, kot si si zamislil, boš moral biti tiho. Če te pošljejo drugi, potem lahko tudi malo 'pošimfaš'," hudomušno pripoveduje naš tokratni sogovornik, ki ga krasi dolga brada, njegova velika strast pa so motorji.
Ste imeli kot redovnik v vseh teh letih tudi kakšne dvome o svojem poslanstvu? Kako ste jih premagali?
Tako, da sem še vedno tu. 😊 Seveda so se dvomi že večkrat pojavili, nihče ni imun niti na način življenja niti na takšne in drugačne sprehode v življenju. Ampak iz vsake take zgodbe se človek nečesa nauči in naj bi šel iz tega modrejši.
Danes sem hvaležen Bogu za vsa ta leta redovništva in če mi bo naklonjen, bom imel čez štiri leta zlato mašo. Veliko darov, ki mi jih je dal, sem lahko izživel.
"Ko živiš darove, ki ti jih je Bog dal, mu tudi najbolj pokažeš svojo hvaležnost."
Veliko delate z mladimi, sploh birmanci. S kakšnimi vprašanji vas največkrat izzovejo?
Zanima jih vse mogoče, predvsem kako živeti vero v vsakdanjem življenju. Ljudje morajo iz tvojega življenja zaznati, da si kristjan; da nisi zategnjen in zagrenjen, ampak sproščen, poln ljubezni in svobode. Vse to so Božji darovi.
Pomembno je tudi sprejemanje različnih. Sam imam to izkustvo že iz lastne družine, kjer nas je bilo šest otrok, nekateri so bili pozneje tudi drugačnih prepričanj, niso obiskovali cerkve, bili so celo v partiji. V moji mladosti smo imeli doma precej burne debate, pozneje pa smo se obrusili in videli, da je spoštovanje tisto, kar največ šteje. Pomeni sprejeti in odkrivati v sočloveku Božjo podobo, kar je največji izziv.
Izziv mladih je tudi, kako združevati razne dejavnosti, ki jih imajo danes ogromno. Precej takšnega brušenja imamo pri pripravi na birmo – kako se naučiti, da je včasih treba kakšno stvar žrtvovati ali se dogovoriti.
Velik vpliv imajo socialna omrežja. Na duhovnem vikendu recimo nimajo telefonov in skupaj odkrivamo, da se da preživeti tudi tako in da je živa tista družba, v kateri lahko gledaš človekove oči, ne pa v napravo.
Je pa v mladih veliko dobre volje in tudi zvedavosti, tako da sem glede njih optimist. Nekoč mi je nekdo omenil, da so dandanes otroci drugačni in je z njimi težko. Odgovoril sem mu, da se otroci v 47 letih, kar jaz delam z njimi, niso nič spremenili, starši pa zelo. Tu sploh ne gre za vzbujanje kakšne krivde, ampak je odzivanje na čas in tega se moramo sproti učiti. Mislim, da bomo do mladih našli pravi pristop takrat, ko jim bomo znali prisluhniti in jim dati tiste vrednote, ki temeljijo na spoštovanju.
Da ste se rodili zdravi, je imel vmes prste vaš zavetnik. Lahko podelite to zgodbo?
Mama mi je za to povedala mnogo let pozneje, ko sem že bil duhovnik. Rodila me je dva meseca pred svojim 44. letom. Bila je bolehna, trikrat prej so jo reševali smrti. Zdravnica ji je med nosečnostjo z mano predlagala splav, saj sva bila oba ogrožena.
Mama, ki je imela zelo rada otroke, pa je stopila do takratnega župnika v Kranju Franca Blaja, se mu potožila in prosila za nasvet. Naročil ji je, naj moli devetdnevnico v čast sv. Nikolaju, ki je zavetnik mater v težavah. Po devetih dneh priporočanja temu svetniku je sklenila, da ne bo naredila splava. Oba sva preživela, rodil sem se kot krepak deček. Dobil sem ime po sv. Nikolaju.
Tega nisem vedel do svoje nove maše. Ko sem se odločal, kdo bo moj novomašni pridigar, sem šel prosit župnika Blaja, ki je bil župnik takrat v Retečah. Bil je izredno vesel. Pozneje sem izvedel, da je tudi bila njegova zasluga, da sem rodil. Sam pravim, da ni naključij – so Božje poti, ki jih počasi odkrivaš.
S tega vidika je zanimivo tudi vaše prvo motoristično romanje – izbira lokacije verjetno ni bila naključna?
Prvo tako romanje je bilo leta 2009, ko smo obeleževali 800-letnico Pravil svetega Frančiška. Skupina 150 motoristov se nas je podala v Fonte Colombo in Assisi, ki je tudi sicer med mojimi najljubšimi motorističnimi romarskimi destinacijami. Pet nas je nato nadaljevalo pot do Barija. Prvič v življenju sem pokleknil na grob svetega Nikolaja in se mu zahvalil za življenje. Ni mi težko priznati, da sem takrat jokal kot dež.
Kdo pa vas je sicer navdušil za motor? Kdaj ste prvič sedli nanj?
Motorje sem občudoval od nekdaj. V otroških letih smo mulci občudovali motor soseda, ki ga je dobil kot nekdanji nemški vojak. Sam prihajam iz delavske družine, tako da je bilo naše prevozno sredstvo očetovo kolo, drugega si nismo mogli privoščiti. Premožnejši otroci v okolici pa so že vozili Tomosa.
Ko sem deloval v Novi Gorici in že vmes v Avstraliji, kjer sem se srečeval z vietnamskimi vojnimi veterani, sem začel poslušati motoristično glasbo in gledati njihove filme. Nekoč pa sva se s prijateljem z motorjem peljala v Trento. Nazaj sem peljal jaz, čeprav še nisem imel izpita. Takrat so me motorji popolnoma prevzeli, sploh čoperji. Na svojega sem moral nato čakati še kar nekaj let.
Nato sem prišel v Novo Štifto, kjer so začeli na veliko kupovati motorje. Hkrati so se pripeljali do mene in prosili za blagoslov. Dejal sem jim: lahko, ampak najprej gre pater en krog. Res sem se najprej malo zapeljal, potem pa požegnal njihove motorje. Vedno bolj so me začeli navduševati, da bi imel svoj motor. Nazadnje so prijatelji zbrali denar in mi kupili 250-kubično Yamaho, v tem času sem tudi opravil izpit za motor. Imel sem že kakih 45 let in svoji zdravnici sem dejal, da gre verjetno za tretjo puberteto. V svoji okolici sem slovel kot edini motorist, težji od motorja – imel sem pravo Krpanovo Kobilico. 😊
Od takrat se praktično nisem ločil od motorja. Razen enkrat vmes sem ga prodal, da bi pomagal sobratu, katerega samostan se je znašel v stiski. Rekel sem si, da je to trening, da se človek ne naveže preveč.
O čem največkrat razmišljate, ko sedete za krmilo?
Najprej zmolim za varno vožnjo. Potem pa veliko pojem. Čeprav imajo dandanes motoristične čelade mikrofone, slušalke, celo radio, sam tega ne maram – zapojem si kar sam. Tako me včasih kdo pri odprtem oknu avtomobila kar malo debelo pogleda.
Lahko v povezavi z motorjem delite kakšno zanimivo anekdoto?
Ko sem deloval v Novi Štifti, sem se z motorjem peljal v Loški Potok na duhovniško konferenco. Takoj so me obstopili starejši duhovniki in me začeli spraševati vse mogoče o motorju. Potem se nam je pridružil najmlajši kaplan in je bil kar malo nejevoljen, češ, kaj se pa ti afnaš. Nisem se prav veliko obremenjeval zaradi njegovih besed.
Čez en teden me je obiskal v Novi Štifti, okoli vratu pa je imel opornico. Vprašal sem ga, kaj se je zgodilo. Povedal je, da je šel jahat in padel s konja. Rekel sem mu: Si videl? Jaz imam pod ritjo 35 konj, ti pa ne obvladaš niti enega. 😊
V društvu Motoristi za motoriste, katerega soustanovitelj ste, je gotovo tudi precej nevernih motoristov. Na kakšne načine oznanjate med njimi?
Ne s tem, da koga prepričujem, ampak poskušam živeti to, kar verujem. To se vedno najbolje obnese. Je pa ogromno najrazličnejših pogovorov, v katere poskušam vplesti še kakšno iztočnico za poznejši razmislek.
Tako včasih koga, ki pred menoj preklinja Boga, ustavim in rečem: Prosim, samo Boga ne preklinjaj, ker se potem meni maščuje. Marsikdo se potem v prihodnje kar ustavi, ko me zagleda. Sicer pa je med motoristi zelo veliko dobrega, gre za poseben način oznanjevanja.
Kako ste začutili, da naš prostor potrebuje tovrstno društvo?
Ko sem služboval v Novi Štifti, smo kmalu po začetnih manjših blagoslovih in mojem prvem nakupu motorja sklenili, da vsako leto organiziramo en večji blagoslov motoristov. Malo pred tem smo v Ribnici ustanovili društvo MK Ribničan. Odločili smo se, da bo blagoslov 27. aprila, na prost dan.
To je bil prvi uradni motoristični blagoslov na Slovenskem. Drugo leto se je zbralo že okoli 200 motoristov. Nekje vzporedno se je začel odvijati blagoslov v Mirni Peči. Zdaj jih je že mnogo več, veliko je duhovnikov na motorjih. Meni je takšen način oznanjevanja pri srcu in nenazadnje ti Šef pokaže, kje lahko kaj dobrega narediš.
Klub MK Ribničan smo morali sčasoma ukiniti, sam sem bil v tistem času prestavljen v Strunjan. Ob neki priliki pa se mi je v pogovoru z nekdanjim predsednikom kluba, dobrim prijateljem, utrnila ideja o ustanovitvi društva motoristov, ki bi priskočilo na pomoč poškodovanim motoristom ali družinam ponesrečenih.
Rodilo se je društvo Motoristi za motoriste. Prva glavna dejavnost je solidarnost, pomoč motoristom, ki so doživeli nesrečo, drugo pa preventiva. V zadnjih dvajsetih letih smo motoristom in njihovim družinam v stiski pomagali z okrog 170 tisoč evri.
Kakšen motorist ste, ima angel varuh z vami veliko dela? 😊
Moj angel varuh je bil že tudi na bolniški. Malo večji je, da lahko ustavlja to maso. (smeh) Sam bi se opisal kot "easy rider", ki poskuša čim bolj uživati v vožnji. So pa posebna poslastica ovinki, tako da s kolegi motoristi iščemo tudi take ceste.
Kadar gre kaj narobe, pa ima angel varuh kar dosti dela – ne toliko zaradi mojih neumnosti, ampak kljub vsej previdnosti. Na motorju vedno voziš za dva – zase in še drugega udeleženca v prometu. Največ nesreč motoristov se namreč zgodi zaradi izsiljevanja prednosti iz neprednostne na prednostno cesto.
