Mnogi med nami nosimo posebno vrsto napetosti, ne da bi se tega sploh zavedali. Prizadevamo si, da bi vse naredili prav, se primerno odzivali, bili na tekočem z vsem dogajanjem in nekako ves čas skrbeli za to, da življenje nemoteno teče naprej.
In potem gre nekaj malega narobe – vlak, ki zamuja, pozabljena elektronska pošta, prismojena večerja – in nenadoma se zdi veliko večje, kot v resnici je.
Presenetljivo je, kako so mnogi svetniki, niti najmanj togi ali napeti, znali čudovito sproščeno stopati skozi življenje. Pa ne zato, ker bi jim bilo vseeno, temveč zato, ker so globoko zaupali. Zavedali so se, da ni vse na njihovih ramenih.
Predstavljamo vam pet svetnikov, ki nas spominjajo, kako svetost lahko pomeni, da se moramo včasih preprosto nekoliko prepustiti.
1SV. FILIP NERI — NAUK, NAJ SAMIH SEBE NE JEMLJEMO PRERESNO
Če je kdaj koli obstajal sproščen svetnik, je bil to gotovo Filip Neri. Slovel je po svojem humorju in lahkotnosti, namerno se je norčeval iz samega sebe, da se ne bi prevzel. Nekoč se je sprehajal po Rimu z obrito polovico brade.
Njegova skrivnost je bila preprosta: veselje razorožuje napetost. Razumel je, da vera ne pomeni nenehne resnosti, temveč svobodo – tisto, ki nam omogoča, da se smejimo, tudi samim sebi.
2SV. TEREZIJA DETETA JEZUSA – MALA POT, KAKO SE PREPUSTITI
Sv. Terezija se ni trudila, da bi vse naredila popolno. Pravzaprav se je nagibala k drobnim nepopolnostim in jih z ljubeznijo darovala Bogu. Ko jo je kdo vznejevoljil ali ko stvari niso šle po njenih načrtih, se je urila, da bi se znala nežno odzvati, ne pa takoj ukrepala.
Njena "mala pot" je v mnogih pogledih globoko sproščena. Gre za zaupanje, da majhna dejanja, storjena z ljubeznijo, zadoščajo – in da nam ni treba nositi bremena popolnosti.
3SV. JANEZ XXIII. – PAPEŽ, KI JE PONOČI DOBRO SPAL
Papež Janez XXIII. je imel čudovito preprost odnos do stresa. Ob koncu napornega dne, ko je vodil vesoljno Cerkev, naj bi molil: "Tvoja Cerkev je, Gospod. Jaz grem spat."
V tem odnosu je nekaj čudovito sproščenega. Seveda je trdo delal, toda vsega ni nosil s seboj v noč. Vedel je, kje lahko pusti svoje skrbi.
4SV. TEREZIJA ÁVILSKA – PRAKTIČNA, HUMORNA IN ČUDOVITO ČLOVEŠKA
Sv. Terezija je bila globoko duhovna, obenem pa osvežujoče prizemljena. Znano je, da se je v težkih trenutkih šalila z Bogom in je nekoč, potem ko je padla v blato, pripomnila: "Če tako ravnaš s svojimi prijatelji, ni čudno, da jih imaš tako malo!"
Znala se je soočati z izzivi, ne da bi izgubila smisel za humor, s čimer nas opominja, da je tudi v težavah mogoče ohraniti določeno lahkotnost srca.
5SV. FRANČIŠEK SALEŠKI – MOJSTER NEŽNE POTRPEŽLJIVOSTI
Sv. Frančiška Saleškega pogosto upravičeno povezujemo z mirnostjo. Verjel je, da je vse skupaj še težje, če izgubimo živce ali če smo vznemirjeni. Namesto tega je spodbujal nežnost, še posebej do samega sebe.
"Z vsem bodite potrpežljivi, predvsem pa bodite potrpežljivi s seboj," je svetoval – njegove besede se zdijo pravi protistrup sodobnemu stresu.
Tem svetnikom ni skupna brezbrižnost, temveč zaupanje. Močno so ljubili, vendar se niso oklepali stvari. Dopuščali so prostor za humor, potrpežljivost in celo nepopolnost. In morda je to njihov resnični nauk.
Ni treba, da vse nosimo s polno težo. Ni treba, da nadziramo ali obvladamo vsak trenutek. Najsvetejša stvar, ki jo lahko storimo, je včasih to, da globoko vdihnemo, se malce nasmehnemo in se spomnimo, da nismo odgovorni za vse.
In to, kot nam kažejo ti svetniki, je lahko zelo dobro izhodišče.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
