“Bog je večji od vseh naših težav”

Dobili sva se v petek popoldne, ko se Larisa iz Ljubljane, kjer študira, vrača v Škofjo Loko. Med tednom biva v študentskem domu pri sestrah uršulinkah in sodeluje v različnih aktivnostih za katoliške študente – v preteklem tednu je ravno vodila okroglo mizo za študente medicine. V veselje mi je bilo poklepetati z njo, ker je ena tistih ljudi, ki dajejo upanje.

1. Kakšen je zate idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Zame idealen začetek dneva pomeni, da me zjutraj zbudi ropotanje mlajših bratov in sester, ker takrat vem, da sem doma, da mi ni treba hiteti na faks in se lahko zbudim malo bolj v miru. Najprej si naredim kavo in vesela sem, če jo lahko popijem z razgledom na gore.

Tudi v domu imam lep razgled, a tam je navadno več hitenja, ker se že mudi na faks, zato so jutra doma bolj prijetna. Imam mlajši sestri in mlajša brata, ki jih imam zelo rada. Vsi domači so mi veliko dali, od staršev sem prejela veliko pričevanje, ker sta vedno živela iz vere in to prenesla tudi na nas. Doma se veliko pogovarjamo, nič ni tabu, se pa brusimo med sabo. Najbrž je prav zato lepo.

2. Ko se zjutraj pogledaš v ogledalo, si rečeš …?
To je največkrat med pripravami na dan, ko se mi mudi na faks. Veliko mi pomeni, da se spomnim, da moje življenje pripada Jezusu in da sem na svetu zato, da izpolnjujem Božjo voljo. To me napolni in moje skrbi postanejo manjše, ker nisem jaz tista, ki bi morala vse razrešiti sama, ampak nekdo vedno skrbi zame.

3. Si imela že od malega občutek te povezave z Bogom ali si to prejela pozneje?
To je zanimiva zgodba. Rodila sem se prezgodaj in obe z mamo sva bili zelo ogroženi. Mami je krvavela in komaj so naju rešili. Jaz sem se rodila s carskim rezom, a zaradi nerazvitih pljuč je kazalo na to, da bom umrla. Moja starša sta takrat aktivirala vse ljudi, ki sta jih poznala, in jih prosila za molitev.

Ti ljudje so goreče molili in prosili zame Boga, obenem pa sta me starša izročila Njegovi volji. Odprla sta Sveto pismo na strani, kjer je pisalo: "Deset dni bo trajala vaša stiska" in tako je bilo. Deseti dan smo šli domov iz porodnišnice. Še zdaj včasih srečam koga, ki mi pove, da je takrat molil zame. Odraščala sem v hvaležnosti, ker sem vedela, da ni samoumevno, da sem tukaj. Od malega me spremlja izkušnja, kako močna je molitev v skupnosti in kako Bog dela velike stvari.

4. Biti urejena je zate pomembno, ker …?
To, kako se kristjani predstavljamo v svetu, je odraz tega, kar verjamemo: da je Bog popolna lepota, popolna ljubezen in popoln mir. Tudi s tem, kako se uredimo, lahko kažemo Božjo ljubezen in izžarevamo lepoto, ki nam jo je dal Bog. Mislim, da svetemu Frančišku pripisujejo misel: "Zmeraj oznanjajte, če je treba, tudi z besedami."

5. Kako si se odločila za študij medicine in kako ga doživljaš?
Vedno sem mislila, da bom študirala matematiko, potem pa me je profesorica za biologijo v srednji šoli očarala z naravoslovjem. Vsi procesi so se ji zdeli fascinantni in to je znala prenesti na dijake. Sicer pa sem imela zgled tudi doma – moja mami je zdravnica in pri njej sem vedno občudovala to, da je v različnih stresnih situacijah ohranila mirno kri.

Zdaj sem na polovici tretjega letnika in snov, ki jo obravnavamo, se mi zdi izjemno zanimiva, ker vidim, kako čudovito smo ustvarjeni. Problem je samo v tem, da je treba velike količine znanja memorirati v zelo kratkem času in se zato občudovanje človeškega telesa lahko malo izgubi.

6. Na faksu si imela naporen dan. Kako se razbremeniš?
Z glasbo: rada igram klavir in čelo. Tudi moji sorojenci igrajo inštrumente in dostikrat zaigramo skupaj, to nas na nek način povezuje, obenem pa se ob tem sprostimo. Druga stvar pa je tudi, da se poskušam vsaj do neke mere ukvarjati s hobiji, ki niso naravoslovni. Veliko mi pomeni, če se lahko pogovarjam z ljudmi, ki prihajajo iz družboslovnih vod in jih zanima zgodovina, pravo, politika, saj se od njih ogromno naučim.

7. Preizkušnja, za katero si v življenju najbolj hvaležna in kaj si se iz nje naučila?
Pred nekaj leti je oče hudo zbolel. Delal je na vrtu in okoli hiše in se okužil z leptospiro. Zdravnik je klical mamo in ji povedal, da ima 50 odstotkov možnosti za preživetje. Takrat smo molili in prosili Boga, naj reši očeta, prosili smo vse svoje prijatelje in tudi oni so molili zanj. Verjamem, da je bilo to, da se je vse uredilo, Božje posredovanje. Od takrat mi ostaja zavedanje, kako pomembna je skupnost in skupna molitev. Bog nam želi pomagati, ko ga prosimo.

8. Misel, ki te spravi pokonci, ko si slabe volje?
Zdi se mi, da v svojih dvajsetih človek sprejme veliko pomembnih odločitev in se, čeprav še nima veliko izkušenj in modrosti, odloča o rečeh, ki zaznamujejo njegovo življenje. Zelo me nagovarja misel iz pesmi skupine Svetnik Največji, ker dobro prikaže sporočilo, da je Bog veliko večji od vseh naših težav in od vsega, kar doživljamo. On drži našo usodo v svojih rokah. V zadnjem času se zelo opiram tudi na stavek: "Izroči svojo pot Gospodu, zaupaj vanj, in on bo storil" (Ps 37,5).

9. V času kampanje pred referendumom o evtanaziji si se močno zavzemala za spoštovanje vsakega življenja. S tem nadaljuješ tudi sedaj. Zakaj misliš, da je to tudi tema mladih?
Moja primarna organizacija so Mladi za življenje, ki sem se jim pridružila pri 18 letih. Navdušilo me je, saj smo bili skupina mladih, ki smo imeli isti cilj – pričevati o tem, da je življenje velik dar in ga je treba zaščititi. To je zelo vplivalo na moj razvoj, na moje razmišljanje, na to, v kakšni družbi sem se gibala.

Čeprav je v družbi kdaj prisotno prepričanje, da so pro-life ljudje lahko zelo brezkompromisni, jaz nisem imela te izkušnje. Ko je prišel zakon o prostovoljni pomoči pri končanju življenja, me je precej streznil. Zdelo se mi je, da zagovornikov življenja ni dovolj in da se moram angažirati.

Rada poslušam Jordana Petersona in ob neki priliki je dejal, da se on ne izpostavi zato, ker je pogumen, ampak zato, ker ga je bistveno bolj strah posledic, ki bodo nastopile, če bo ostal tiho. Sama sem razmišljala na podoben način. Pomembno se mi zdi, da smo mladi vključeni v odločanje o vsem, kar bo vplivalo na nas. Papež Frančišek je dejal, da politiko razume kot izraz ljubezni do skupnosti in kristjani bi morali biti dejavno vključeni v javno življenje. Domovina mi pomeni prostor, do katerega čutim odgovornost.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Ženske imamo prav posebno poslanstvo, da svetu približamo Gospodovo nežnost in ljubezen. In da znamo sprejeti, ko jo kdo izkaže nam.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.