Obstajajo vprašanja, ki nimajo enostavnih odgovorov. Marsikatera situacija celo odrasle pusti brez besed, pa se vseeno morajo spopasti z njo. Kako na primer otroku razložiti, da se bo njegovo življenje za vedno spremenilo? Maelovim staršem je ta izziv dobro znan.
Zdravniki so jim svetovali, naj dečka postopoma pripravijo na novo življenjsko situacijo – po operaciji mu bodo morali na primeren in razumljiv način razložiti, zakaj nima dlani in stopal. Meningokokna okužba jih je namreč prisilila v izjemno težko odločitev: da bi rešili Maelovo življenje, so mu morali odstraniti dele rok in nog.
Kako to na razumljiv način povedati triletniku?
Pred vrati operacijske dvorane v Madridu zbrani niso našli pravih besed. Namesto tega so se domislili drugačnega pristopa.
Maelova mama in oče sta vedela, da je njegov najljubši animirani film Kako izuriti svojega zmaja. Ob tem sta se spomnila, da so v zgodbi omenjeni tudi liki, ki so se soočili z amputacijo in bili primorani zaživeti na drugačen način.
Malo preden so dečka operirali, se je oče nagnil k njemu in mu zašepetal, naj močno piha, saj bo tako poletel vse do zvezd. Mael je ubogal in anestezija je začela učinkovati. Ta prizor je postal začetek zgodbe, ki so jo starši povedali triletniku.
Mael je poletel do zvezd. Tam je srečal zelenega zmaja, strašljivega Meningokorja. Moral se je boriti, da bi ga premagal. In Mael, junak zgodbe, je storil prav to, premagal je zlobneža.
A vsaka bitka pusti svoj pečat in pri tem si je deček poškodoval roke in noge. Zaradi tega je dobil posebne, "robotske" roke in noge.
Mael je poslušal do konca. Razumel je, da ima junak v zgodbi posebne roke in noge. Njegovo vprašanje, ki je sledilo, je bilo preprosto in neustrašno: "Kdaj bom imel jaz takšne roke?" Pri tem se njegova mama in oče nista več izogibala Maelovi novi resničnosti in sta mu povedala resnico.
Resnico je mogoče predstaviti na mnogo načinov. Lahko posameznika okrepi ali pa ga zlomi. Pogosto ni odvisna le od dejstev samih, temveč tudi od tega, kdo jo izreče in kako jo predstavi. Ob soočenju s težko diagnozo lahko človek zapade v obup ali pa se oprime upanja. Maelovi starši niso zanikali resnosti situacije, temveč so jo ubesedili kot zgodbo, ki je kljub vsemu ponudila žarek upanja.
Nenazadnje se na bolnišničnih hodnikih številni, ki čakajo na novice o svojih bližnjih, odvijajo boji s t. i. zmaji, ki so sovražniki optimizma. Čeprav rešitve težav dostikrat niso v naših rokah, pa lahko ukrotimo ali premagamo zmaja, ki napada našo dušo.
Tudi iz bolečine se lahko rodi nekaj lepega
Maelovim staršem je bilo jasno, da ne gre le za razlago, kaj se je zgodilo, temveč da sinu ponudijo način, kako se spopasti s situacijo – da mu ponudijo zgodbo, v kateri lahko še naprej in tudi sredi bolečine ostaja junak.
Morda se zato njegova zgodba ni končala z rano, ampak z zmago.
Takšen odnos je izziv za vse nas: družinske člane, zdravnike, paciente. Prej ali slej se bomo vsi morali soočiti s katero od diagnoz, negotovostjo zdravniške odločitve ali bližajočim se koncem.
Ko se zdi, da besede ne zadostujejo, se ne osredotočajmo zgolj na izgubo, temveč tudi na vse, kar smo že ali kar še lahko dosežemo. Vedno pa je tudi pravi trenutek, da za pomoč v vseh situacijah prosimo Svetega Duha.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.
