Nedavno me je ganil odlomek v knjigi p. Jacquesa Philippa Žeja po molitvi, v kateri avtor odlomek duhovnega dnevnika poljske mistikinje in redovnice sv. Favstine Kowalske z začetka 20. stoletja primerja z Mojzesovim "svetim pogajanjem" v Svetem pismu (2 Mz 32,11–14), ko Mojzes samozavestno in vztrajno pristopa k Bogu ter ga prosi, naj se usmili Izraelcev.
Odlomek mi je padel v oči, ker je sv. Favstina klepetala z Jezusom, medtem ko je kvačkala pulover. In čeprav je kvačkanje dar, ki sem ga že neštetokrat poskušala obvladati, pa mi žal ni uspelo, ima duhovni vidik tega občutenja širšo uporabno vrednost pri vsakem manj zahtevnem opravilu. O tem prav posebej premišljujem takrat, ko pomivam posodo, zlagam perilo in odnašam smeti. Spodnji odlomek je iz dnevnika sv. Favstine Božje usmiljenje v moji duši:
Danes zjutraj, ko sem opravljala svoje duhovne vaje, sem takoj začela kvačkati. Tiho sem v svojem srcu čutila, da Jezus počiva v njem; ta globoka in sladka zavest Božje navzočnosti me je spodbudila, da sem Gospodu rekla: "O presveta Trojica, ki bivaš v mojem srcu, prosim te, daj milost spreobrnjenja toliko dušam, kolikor bom danes naredila petelj s to kvačko."
Tedaj sem v duši zaslišala besede: "Moja hči, prevelike so tvoje želje. "
"Jezus, saj tebi je vendar lažje dati veliko kakor pa malo."
Tako je, [je odvrnil Jezus] lažje mi je duši dati veliko kakor malo, toda za vsako spreobrnjenje grešne duše je potrebna žrtev.
"Torej ti, Jezus, darujem to svoje iskreno delo; ne zdi se mi ta žrtev premajhna za tako veliko število duš. Saj si ti Jezus s takšnim delom trideset let reševal duše. Ker pa mi sveta pokorščina prepoveduje strogo pokoro in velike žrtve, te prosim, Gospod: sprejmi te drobnarije s pečatom pokorščine kot velike stvari."
Tedaj sem v duši zaslišala: "Moja ljuba hči, ustregel bom tvoji prošnji."
Sv. Favstina Kowalska je najbolj znana po svojem videnju Jezusa, v katerem iz Jezusove strani prihajata dva velika žarka – prvi je rdeč in simbolno predstavlja kri, drugi pa bel in simbolno predstavlja vodo. Sv. Favstina je to videnje in podobo "Božjega usmiljenja" širila po vsem svetu, z napisom in sporočilom: Jezus, vate zaupam.
Pogosto si predvajam posnetek rožnega venca Božjega usmiljenja ter ob njem pojem in molim, medtem ko kuham in pospravljam. V zadnjem času vsako pomito posodo, vilico in žlico z neizmernim veseljem odložim na stojalo za sušenje. Nanj položim mokro skledo in se v molitvi spomnim sestrične.
Drgnem umazano ponev in prosim, da bi ta drobna žrtev zaslužila milost za spreobrnjenje nečaka. Z vsako vilico in žlico si predstavljam obraze neznancev, s katerimi sem se tisto jutro pogovarjala v trgovini, in si predstavljam, kako se Jezusovo usmiljenje pretaka v njihove duše; to je navada, ki je gotovo dala nov pomen mojim gospodinjskim opravilom!
Ko vsako pomito posodo darujem za odrešenje določene duše, pa ne molim le za priprošnjo sv. Favstine, temveč prosim še nekatere druge svetnike, naj molijo z mano. Sv. Martín de Porres, dominikanski laik iz 16. stoletja, znan po svoji predanosti ubogim, je nekoč dejal: "Vse, celo pometanje, čiščenje zelenjave, pletje vrta in skrb za bolne je lahko molitev, če vse svoje delo darujemo Bogu."
Stoletja pozneje je sv. Jožefmarija Escriva, ustanovitelj Opus Dei, izrazil enako prepričanje: "Dodajte svojemu običajnemu poklicnemu delu nadnaravni motiv in ga boste posvetili."
Iz Jakobovega pisma je jasno razvidno, da veliko stvari nimamo preprosto zato, ker zanje nismo prosili: "Nimate, ker ne prosite" (Jak 4,2). In v evangeliju po Marku (9,29) Jezus jasno pove, da obstajajo določene stvari, ki jih lahko storimo z močjo, pridobljeno le z molitvijo.
Pravo olajšanje je vedeti, kako za zaposlenega starša ni nujno, da je molitev vedno videti kot v filmih – kleče in sami v tihi cerkvi, s sklenjenimi rokami. Kje pa: natrpan življenjski urnik nam ponuja nešteto priložnosti, da "v svojem mesu" dopolnjujemo to, "kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev" (prim. Kol 1,24).
Sv. Favstina Kowalska, prosi za nas!
Sv. Martin de Porres, prosi za nas!
Sv. Jožefmarija Escriva, prosi za nas!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
