Mala Valentina je njihova priprošnjica: “Živimo za nebesa, ne za ta svet”

Barbara, po poklicu vzgojiteljica, in Jože Lenko, ki dela kot reševalec, sta se poročila pred 21 leti. Živita v Nizki pri Rečici ob Savinji. Kljub temu da na kmetiji dela ne zmanjka, sta dejavno vključena v župnijo, pa tudi v domač kraj, občino. Po smrti prvorojenke Valentine so jima podarjeni štirje otroci: Klemen (17), Petra (14), Ambrož (12) in Blaž (10). Na poseben način ostajajo povezani z Valentino, njihovim "angelom varuhom".

Barbara je pri 16 spoznala pet let starejšega Jožeta na mladinskem verouku na Rečici ob Savinji. "Čez teden sva si pisala pisma, ker je Jože v Mariboru študiral, ob sobotah pa sva se srečevala na mladinskem verouku."

Včasih so po verouku šli še kam skupaj. "Ob njej sem se vedno dobro počutil," se teh srečevanj spominja Jože. "Imela sva se lepo, dosti sva prehodila, in ko je ljubezen dozorela, sva videla, da je čas, da narediva korak naprej. Po šestih letih skupne hoje sva se odločila za pripravo na zakon. V brošuri Najine poti sem zasledil 12 vprašanj, na katera naj bi vsak odgovoril, preden se poroči. Na pripravo sva hodila kar tri leta, dobila odgovore tudi na druga vprašanja in vztrajala. Ugotovila sva, da se v ključnih zadevah strinjava in da ni razloga za to, da se ne bi poročila."

Poročila sta se 30. aprila 2005, na lep sončen dan, ko so cvetele češnje, obujata spomine. Odločila sta se, da bo središče tega dne poročna sveta maša, pri kateri bodo sodelovali njuni prijatelji in skupine, kjer sta bila dejavna. "Po cerkveni poroki sva šla v Nazarje, da so naju še sestre blagoslovile," se Barbara spominja tudi srečanja z rodnima sestrama pri klarisah.

"Ko sem prvič zanosila, sem imela spontani splav," se spominja Barbara. "Bilo nama je težko, saj sva si oba želela otroka, Jože pa mi je stal ob strani."

Po nasvetu zdravnikov sta počakala pol leta, potem je kmalu zanosila. "Nosečnost ni bila nič posebnega in hecala sem se, da bo otrok verjetno nogometaš, ker je tako brcal. V 17. tednu nosečnosti pa je ginekologinja povedala, da v otrokovi glavi nekaj ni, kot naj bi bilo, in predlagala, da grem v Ljubljano na ultrazvok, kjer lahko naredijo natančnejše preglede. Tam so ugotovili, da gre za vodenoglavost (možgani se ne razvijejo in je v glavi voda). Predlagali so splav in rekli, da taki otroci niti ne doživijo poroda, ker jih telo že prej izloči. Midva sva bila odločna, da ne bom delala splava. Počutila sem se namreč dobro, nič mi ni bilo hudega, razen da mi je bilo slabo, otrok je stalno brcal. Skoraj 100-odstotna sem bila, da so se zmotili, in rekla: Dajmo raje počakati."

Jože je sam pri sebi mislil, da imajo verjetno prav. "Barbare nisem niti hotel prepričevati, ko je rekla, da ni prepričana, da je res kaj narobe. Povedala sva domačim, na zakonski skupini in prijateljem." Povezali so se v molitvi, v stalni molitveni navezi sta bila tudi s sestrami klarisami.

Kljub senci, ki je padla na pričakovanje rojstva otroka, sta doživljala, kot da sta nošena v molitvi, predvsem pa, da nista sama, da so z njima. "Bila sem pomirjena ob dejstvu, da vsi molijo, me podpirajo, mi pomagajo, so z menoj in skupaj z menoj verjamejo, da bo vse dobro. Večkrat sva bila pri klarisah, ki so naju podpirale z molitvijo in nama bile v oporo."

Ko se je približal čas poroda, se je tako obrnilo, da je šla Barbara rojevat v Ljubljano. "V Celju so po meritvah na zadnjem ultrazvoku videli, da je bila glava velika. Sklepali so, da bi bil porod težek. Bila sem zelo razočarana, ker je bil predstojnik ginekološkega oddelka zelo nesramen do mene in me psihično matretiral z vprašanji, ki so me prizadela: 'Zakaj niste naredili splava? Komu mislite, da ste s tem koristili?' Ni bilo prijetno in sem si dejansko oddahnila, ko sem vedela, da grem rojevat v Ljubljano."

"V Celju so nama povedali, da takemu otroku prebodejo glavo, da voda odteče, da se otrok lažje rodi," se Jože živo spominja krutega posega, ki bi ga morala podpisati. Barbara tega ni hotela narediti, zato so ji rekli: "Potem pa pojdite v Ljubljano." Ko sta prišla v Ljubljano, pa je vodja klinike rekel: "Ne vidim razloga, da porod ne bi normalno potekal." In tako je tudi bilo. "Običajno porod sproži otrok, ko je čas za porod," pojasni Jože, ki zdaj dela kot reševalec.

Barbaro so iz Celja takrat peljali naravnost v Ljubljano, ker je bila že več kot dva tedna čez rok. Ker masaža ni pomagala, so sprožili umetne popadke in porod je normalno potekal. "Ob 11. uri sem šla v porodno sobo in 20. septembra 2007 ob 19. uri se je Valentina normalno rodila, bilo pa je jasno, da ne bo mogla dolgo živeti. Imela je zaraščene oči in povečano glavico. Vprašali so, ali jo oblečejo in priklopijo na aparate. Nisva želela, da jo priklopijo na aparate, ker sva vedela, da ji ne morejo nič več pomagati. Ko so jo oblekli, sem prosila: 'Dajte mi jo, da je pri meni, dokler bo živela.'"

Vzela jo je v naročje in zrla v Valentino: "Tako luštna je bila. Ko se je rodila, je bila bolj temna in ni imela prave barve. Oblekli so jo in mi jo dali v roke. Stisnila sem jo k sebi. Barva njene kože se je ob tem vidno spremenila in postala čisto prave barve, ni pa imela življenjskih refleksov – ni jokala, ni imela sesalnega refleksa, oči ni odprla … Pravijo, da če ni možganov, se tudi oči ne razvijejo, zato so bile v bistvu zaraščene."

Z njima je bil tudi očka Jože. "Vzel sem jo v roke in sva jo krstila z blagoslovljeno vodo. Nekatere stvari pač pripadajo očetu. Preden sem ju zapustil, sva jo še slikala."

"Dali so mi jo v sobo in je bila stalno ob meni," se tiste noči s hvaležnostjo spominja Barbara. "Ponoči ni jokala, pa tudi normalno ni mogla dihati. Rahli zdihljaji. Verjetno se je borila s tem, ali bo živela ali ne. Zjutraj so mi prinesli zajtrk, ki mi je dobro del, saj sem bila res lačna. In ko sem se obrnila k njej, je mirno ležala in ugotovila sem, da je že pokojna. Bilo je okoli devete zjutraj, mogoče malo prej. Poklicala sem sestro, povedala, da ne diha več, in zdravnik je smrt potrdil. Zjokala sem se, poklicala Jožeta in mu povedala. Dragoceno je bilo, da je hitro prišel."

Valentina je umrla 21. septembra, ko goduje Matej, njegovo ime pomeni Božji dar. Tako sta Lenkova razumela tudi kratko življenje njune dojenčice, saj so jima že prej napovedovali, da otrok ne bo živel niti do poroda. "S tem, da sem jo lahko videla, jo stisnila k sebi in da je bila še nekaj ur živa, sem bila poplačana za nazaj. Za vse težave in tegobe."

Mož je doživljal enako: "To je praktično odgovor na vsa vprašanja, ne veš pa, zakaj je tako dobro." Ob tem doda še en tehten pomislek: "Če se nimaš priložnosti odločiti za dobro, vprašanje, če si lahko direktno na vratih v nebesa."

Jože naslednji dan ni bil v službi in ko je dopoldne doma kosil, ga je Barbara poklicala in mu povedala, da je Valentina umrla. Takoj je šel v Ljubljano. Začuden je bil nad prijaznostjo osebja: "Pojdite zdaj k truplu. Jo želite vzeti v roke? Če želite, kar jokajte …"

Ob tem se je spraševal, kako to, da je njihov pogled povsem drugačen, kot je bil pred štirimi meseci: "V meni so se vrstila vprašanja in pomisleki: Ali otrok nastane šele, ko se rodi? Kaj pa pri 17 tednih? Takrat me je zdravnica spraševala: 'Ste se tako odločili zaradi verskih razlogov?' Pa sem ji jasno povedal: 'Ne. Če bi mi z mačkami ali z govedom tako delali, kakor vi delate z ljudmi, bi ne imeli več kaj jesti.' Prepričan sem namreč, da je to moralni razlog. Ne glede na veroizpoved se ne moreš odločiti za splav. Kdaj je to otrok? Teden ali dva po spočetju? Po treh, petih ali devetih mesecih? Kdaj si več in kdaj manj vreden? Pa vendar je otrok že od spočetja!" To potrdi tudi žena: "Pri dveh tednih se že vidi, kako srce utripa."

Jožetu in Barbari je jasno, da se ne moreš potem kar odločiti za splav. "Ne gre za to, da si ne upam delati splava, ker se bojim Boga. Gre namreč za vprašanje, ali podarjeno življenje sprejmem ali ne."

Barbaro preveva hvaležnost, da se kljub pritiskom zdravnikov ni odločila za splav, saj bi se sicer stalno spraševala: Kaj pa, če …? Kaj pa, če so se zmotili? "Zdaj vem. Taka je bila, nekaj ur je živela. Umrla je in smo jo pokopali. Če pa bi se odločila za splav, je ne bi videla, ne bi je mogla stisniti k sebi. Izredno sem hvaležna, ker nimam zdaj nobenih če-jev. To je bila milost, ki nama je bila dana: da sva se na njeno smrt pripravljala že od 17. tedna. Čeprav nisem povsem verjela, sem se vseeno pripravljala in je bilo dosti lažje."

Ob nepričakovano hitri smrti Valentine so Barbari takoj rekli, da se morajo odločiti, ali jo upepelijo in raztrosijo v Parku zvončkov. "Rekla sem, da bi rada, da pride mož in da se skupaj odločiva. Želela pa sem si, da jo pokopljemo v domačem kraju."

Jožetu je to povedala že po telefonu, in da bi bila odločitev lažja, se je na poti v ljubljansko porodnišnico ustavil na Žalah in šel pogledat Park zvončkov. "Park mi ni bil všeč in jasno mi je bilo, da Valentine ne bodo upepelili in raztrosili tu. V pogovoru sem se posvetoval z našim župnikom, klical h klarisam in se dogovoril z našim pogrebnim zavodom. Imeli smo pogreb v družinskem krogu." Prosila sta, da so jo imeli en teden v hladilnici, da se je Barbara malo okrepila po porodu, da je lahko šla na pogreb, saj je bila zelo izčrpana.

Bolečino ob Valentinini smrti sta Barbara in Jože pogumno prenašala in prepričana sta, da jima je bil tak mir podarjen tudi po molitvi klaris, domačih in zakonske skupine. "Ves čas sva čutila, da molijo z nami, da so z nama," oživi trdno povezanost v molitvi Barbara.

"Zelo pa mi je pomagalo, da sem govorila o tem, da sem razlagala ljudem, kako se je to dogajalo. Vsakič, ko sem to razlagala, je bila bolečina manjša. Bilo mi je fino, če so me ljudje kaj vprašali. Hvaležna sem, da sem bolečino lahko dala ven. In ko sem potem prišla januarja nazaj v službo, so bile sodelavke kar malo zadržane in si niso upale nič vprašati. Povedala sem jim, da mi je boljše, če lahko to povem in dam iz sebe, da ne tlačim v sebi in podoživljam sama."

Po Valentinini smrti so jima svetovali, da bi šla na genetske preiskave. Hoteli so narediti obdukcijo, da bi raziskali, zakaj je prišlo do tega, pa se nista odločila ne za eno ne za drugo. "Enkrat sva šla h genetiku na posvet, potem pa ne več, ker jemljejo vzorce in so to že invazivne preiskave, zato sva se odločila, da tega ne sprejmeva. Če Bog reče ne, mi ne bomo za vsako ceno rekli ja. Živela je, umrla je, pokopali smo jo in zdaj je to to."

Barbara se je razveselila nove nosečnosti. Razumsko je sprejela, da je Valentina umrla. "Zdaj pa živimo naprej! Občasno je bilo hudo, ko sem se je spomnila, potočila solze in pogled usmerila naprej. Med nosečnostjo pa me ni bilo strah in nisem niti pomislila, da se bo ista zgodba ponovila. Tudi, ko sem šla v porodnišnico." Jožetu je jasno, da iz svojih moči ne bi mogla tako v miru skozi žalovanje in naslednjo nosečnost: "To mora biti Božja milost!" Barbari je bil trdna opora in sta se veliko pogovarjala. Klemnova nosečnost je bila lepa in rojstvo brez kakršnih koli zapletov. Dragocen dar.

Po njegovem rojstvu je imela Barbara še en splav. Ker je imela sočasno splav tudi bratova žena in so ji rekli, da je posledica nepravilnega delovanja ščitnice, je pomislila, da ima morda tudi ona težave s tem in prosila za pregled. Ugotovili so, da ji ščitnica premalo dela, ginekologinja pa jo je opogumila: "Če je samo to težava, bi morali po zdravilih zdaj normalno zanositi." In res je bilo tako, saj je Barbara rodila še tri zdrave otroke.

Težka preizkušnja ob rojstvu Valentine je Barbaro in Jožeta utrdila v veri, ni ju pa zlomila. "Vse sva izročala v Božje varstvo, v uteho pa nama je bilo, da sva se s prošnjo zatekala tudi k Valentini," zaupa Barbara. "Še posebej pri vsaki nosečnosti sem se obračala nanjo: 'Valentina, pomagaj!' Tudi, ko gredo otroci od doma, vedno rečem: 'Valentina čuvaj jih!' In to me pomirja."

V veliko oporo je zakoncema tudi zakonska skupina Najina pot, kjer skozi soočenje z različnimi preizkušnjami vsi zorijo v medsebojnih odnosih. "Včasih se mi zdi, da nam zmanjkuje krščanskega poguma, prehitro obupamo in smo premalo korajžni," meni Jože. "Prepričan sem, da če Bog dopusti neko breme, tudi ve, kaj sem sposoben nesti. Človek sam ne zmore. Se pa moramo potruditi vsak dan posebej, da to nesemo, drug drugega razumemo in smo si v oporo."

Ko gredo na pokopališče, Lenkova razlagata otrokom o Valentini. "Ko so bili mlajši, sva rekla: 'Tu je pokopana vaša sestrica, ki je kmalu po rojstvu umrla.' Zdaj ne sprašujejo, misliva pa, da bo dobro, da bi jim bolje razložila, kako je bilo in kaj se je dogajalo. Je pa naša zvesta priprošnjica."

"Kadar nastopijo težave v šoli, spet drugič, ko imajo otroci težave sami s sabo, včasih z vrstniki, jim večkrat rečeva: 'Glej, z Valentino se pogovori.'" Soočata se tudi s tem, da je v današnjem času težko vzgajati, ker je toliko zunanjih vplivov. "Družba pušča staršem premalo vpliva na vzgojo in bi radi čredniško vzgajali prek zunanjih vplivov," opaža Jože. "Pogrešam, da starši ali premalo veljamo ali se morda preveč prepustimo toku družbe in potem imamo težave sami s sabo, ker ne vztrajamo pri svojem." Prizadevata si, da otroke vzgajata v veri. "Trudiva se, da greva k spovedi najprej midva, da gredo potem lažje tudi oni. Želiva vzgajati z zgledom in si za to prizadevava. Zgledi bi lahko bili boljši in imava tudi na sebi še kaj narediti. Se pa trudiva."

V tem obdobju je zelo težko vzgajati za pozitivne stvari, a Barbara otrokom rada reče: "Pa saj mi živimo za nebesa, ne za ta svet. Moramo biti dobri, prijazni in pošteni sredi tega sveta, da se pripravimo na novo življenje."

Celoten pogovor je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 75, številka 9.