Ko je bila Michele Armbrust še mlado dekle, ji je bila babica največji zgled vere. Njena mama se je po nasilnem prvem zakonu soočala z duševnimi težavami in čeprav se je trudila po svojih najboljših močeh, je potrebovala pomoč. Na srečo je imela Michelina številčna družina širokosrčno babico, ki je predstavljala trdno starševsko navzočnost.
Babica je bila tista, ki je vnuke vodila k maši, jih nato pogostila s toplimi sendviči, zatem pa odpeljala v bolnišnico sv. Kamila v Milwaukeeju, kjer je njihov oče delal v popoldanski izmeni. Ti obiski so bili za otroke priložnost, da so se med odmorom za malico srečali z očetom, obenem pa bili deležni nadaljnjega vpliva katoliške vere prek bolnišničnih duhovnikov.
Michele, ki je takrat živela v bližini katoliške cerkve in šole, se spominja, da je veliko časa preživela tudi z redovnicami – to je bil drugi ženski vpliv, ki jo je pozitivno zaznamoval do konca dni. Prav ti zgodnji odnosi z možmi in ženami, ki so svoja življenja posvetili Jezusu, so jo spodbudili, da je na fakulteti želela poglobiti osebno vero.
Izzivi
Kot študentka zdravstvene nege na Univerzi Viterbo v ameriški zvezni državi Wisconsin se je Michele vpisala na teološke tečaje, seznanila se je z Marijino legijo in se vključila v univerzitetno pastoralo. Resno je tudi premišljevala, ali jo Bog morda kliče v posvečeno življenje. Nato pa je spoznala bodočega moža Jeffa, ki je tudi sam premišljeval o duhovništvu.
Michele je imela zdravstveno nego v krvi, toda Bog je imel drugačno predstavo o tem, kako jo bo prosil, naj služi kot katoličanka, medicinska sestra in žena.
Jeff je končal študij verske vzgoje in par se je vrnil v svoj mali domači kraj Medford na podeželju severnega Wisconsina. Imela sta tri otroke, v župniji sta začela program priprave na zakon, uživala sta v skupnem delu kot župnijska sodelavca – vse do vročega poletnega dne v juliju 2011.
Medtem ko je bila Michele v službi, je njen mož doma doživel nesrečo, katere podrobnosti še danes niso povsem znane. Utrpel je hudo poškodbo možganov.
Ko je Michele tisto jutro odšla od doma, si niti v sanjah ni predstavljala, da z možem nikoli več ne bo živela v isti hiši. Ob vseh vzponih in padcih, napredku in neuspehih je bilo preostalih enajst let njunega zakona obdobje, ki ga sama opisuje kot dolgo čakanje med dvema izgubama.
"Najhujše žalovanje," je pojasnila, "je žalovanje za izgubo nekoga, ki je še živ. Še vedno sem bila njegova žena." Toda vloga žene in partnerke se je spremenila v vlogo žene in skrbnice.
Ob podpori njunih treh otrok, domačega duhovnika in župnijskega občestva ter ob močni opori osebne vere je Michele ta leta lahko preživela z molitvijo, sprejemanjem, ponižnostjo in obilno mero dobrega humorja. Zanašala se je na zdrave konjičke in skrb zase, da je "napolnila zbiralnik, iz katerega je črpala v potokih".
Michele je živela vsak dan posebej, še naprej je delala s polnim delovnim časom in nekako shajala. Delo je družabni in pogumni ženski nudilo tudi širok podporni sistem in ji pomagalo, da je še naprej izpopolnjevala veščine za soočanje z izzivi, ki ji jih je namenil Bog.
"Pripravljen moraš biti, da sprejmeš pomoč, ko jo potrebuješ," je povedala Michele. "Pustiti moraš svoj ponos in se ponižati, da lahko rečeš da, ko se ti ponudi pomoč."
Michele, ki ji je po lastnih besedah "darovanje nekaj samoumevnega", je spoznala, kako so drugi v času njene stiske izkušali ta znani dar veselja ob dajanju.
"V redu je, če nisi vedno močan, če se tu in tam sesuješ," je dodala.
Dan za dnem
Ko se zdaj ozira nazaj, priznava, da se sprašuje, kako ji je uspelo preživeti določene dneve.
"Ne veš, kako si močan, dokler ti ne preostane nič drugega," navaja rek, ki ga je nekoč slišala.
Priznala je, da je Boga neštetokrat vprašala "zakaj", nato pa je sprejela resničnost sedanjega trenutka in se ukoreninila v izkustvenem razumevanju, da je "Bog še vedno vreden mojega zaupanja."
"Živeti moraš dan za dnem, včasih iz trenutka v trenutek."
Michele je priznala, da je po Jeffovi smrti aprila 2022 občutila določeno olajšanje. Takrat se je naučila, da ni več spraševala "zakaj", saj to ni koristilo niti njej sami niti njenemu odnosu z Bogom. Prepričana je, je pojasnila, da Bog lahko skupaj ohranja tako njeno jezo kot vero; našla je novo vedrino, saj je bilo njeno veselje zdaj odvisno izključno od Kristusa.
"Namerno vlagamo čas in negujemo zakonski odnos … toda naše edino veselje bo v Kristusu – ni odvisno od nobene druge osebe."
V zadnjih letih je še bolj dejavna v svoji župniji, vključila se je v odbor za invalide v svojem občestvu, pa tudi v organizacijo, s katero je njen mož sodeloval v letih pred tragično nesrečo. Hvaležna je svojemu duhovniku in duhovnemu vodji in še naprej razločuje, kam jo Bog vodi. Odgovor, ki ga nenehno prejema, je, naj "dobro novico" deli s svojim življenjem – naj bo hvaležna in vesela.
Ne zanika, kako je včasih v skušnjavi, da bi premišljevala o vsem, kar je izgubila, vendar si prizadeva, da se še naprej osredinja na blagoslove in ne na preizkušnje. "Težavam se ne moremo izogniti," je še povedala v pogovoru za Aleteio. "Moramo jih prestati."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
