Duhovnik Gregor Bregar je pred časom gostoval v Družininem podkastu Kefa, kjer sta ga voditelja Blaž Franko in Peter Čemažar povabila k razmisleku o tem, kako človek sploh začne iskati Boga. Bregar je po izobrazbi fizik in danes deluje kot kaplan na Škofijski klasični gimnaziji; zanimivo pa je, da je na isti gimnaziji pred odločitvijo za duhovniški poklic tudi poučeval fiziko. Sam se ob tem pošali, da ga je nadškof po posvečenju poslal na "popravni izpit" – kar mu ni uspelo kot fiziku, mora zdaj uresničiti kot kaplan.
V pogovoru so se dotaknili vprašanj, ki spremljajo mnoge iskalce: dvomov ob svetopisemskih čudežih, notranjih bojev in poti, po kateri se človeku vera pogosto razkriva postopoma. Bregar se je že kot najstnik veliko spraševal o tem, kaj je res, dvomi o čudežih pa so se mu začeli jasneje osvetljevati šele v bogoslovju – tudi ob branju mistikov in pričevanj, ki so bila po njegovih besedah jasno izpričana.
Obenem je poudaril še eno ključno stvar: vera ni samo ideja, ampak odnos z Bogom – izkušnja, ki jo je sam začel graditi že kot otrok, ko so ga spodbudili, da se z Jezusom lahko pogovarja s svojimi besedami. In prav ta odnos mu je pomagal, da vere ni zapustil niti takrat, ko marsičesa ni razumel. V nadaljevanju objavljamo še nekaj dodatnih vprašanj o mladih, znanosti in veri, na katera nam je prijazno odgovoril.
Kako se je, odkar ste duhovnik, spremenil vaš pogled na mlade v primerjavi s časom, ko ste bili z njimi v stiku kot profesor fizike?
Z otroki in mladimi sem se ukvarjal, še preden sem bil profesor fizike. Precej izkušenj prihaja z oratorijev. Glede razlike, potem ko sem postal duhovnik, pa lahko rečem, da imam kot duhovnik bistveno več osebnega stika z dijaki. Več se pogovarjam z njimi in več mi povedo o svojih izzivih življenja. Kot duhovnik si sčasoma pridobiš več zaupanja.
Moj pogled nanje se ni bistveno spremenil. Razlika je bolj v tem, da sem kot duhovnik dobil širšo panoramo njihovega življenja. Vidim namreč, da so mnogi osebno verni na poglobljen način. Pogosto vidim kakšne iskrice, ki jih Bog spusti v njihova srca in jih potem to nagovarja. Kot fizik pa sem se več ukvarjal z njihovim (ne)znanjem. 😊
Kaj mlade, s katerimi ste v stiku, najbolj bremeni, po čem najbolj hrepenijo?
Tu je več področij. Nekateri se borijo sami s sabo. Na primer z zasvojenostjo z elektronskimi napravami. Nekateri se borijo s premagovanjem lenobe. Veliko je težav pri sprejemanju samega sebe in na področju samopodobe. Mnogim manjka zdrave potrditve in občutka, da se zanje kdo zanima. Hrepenijo po pristnih in dobrih odnosih s sovrstniki. To pa ni vedno enostavno. So na poti odraščanja. Mnogih vprašanj še nimajo razrešenih. Nekateri imajo osebne rane iz preteklosti in imajo zato težave v novih odnosih.
Ne nazadnje jih bremeni tudi šola. To je večplastno. Nekatere pritiska želja po potrditvi skozi ocene. Svojo samopodobo "prilepijo" na ocene. Potem pa ni želenega rezultata in neuspeh postane še osebna rana. Nekatere bremeni odnos s starši, ki otroku želijo le najboljše, ampak to včasih pomeni neprimeren način pritiska na otroke, zaradi katerega čutijo, da starši zgolj "nekaj hočejo", ne nudijo pa jim zdrave podpore.
Morda najbolj uničujoče je, če mladi doživljajo ignoranco svojih staršev. To pomeni, da si za otroke ne vzamejo časa in so čustveno odsotni. Če to traja dlje časa, se taki mladostniki bodisi zaprejo vase in razvijejo samopoškodovalno vedenje, bodisi na neprimeren način iščejo pozornost.
Pod črto rečeno: želijo si zdravega in pristnega stika.
Zakaj sta si po vašem znanost in vera manj v nasprotju, kot pogosto trdimo?
Pri tem vprašanju je nekaj poudarkov. Kot prvo lahko rečem, da se marsikomu zdi, da oboje ne more iti skupaj, ker vera pogosto govori o Božjem delovanju prek čudežev, znanost pa ob tem pride v zagato. Ampak pomislimo: čudež ni nikoli zgolj neverjeten dogodek.
Je dogodek, ki se dogaja v odnosu z Bogom, ko nekaj neverjetnega pomembno vpliva na človekovo vero. Na primer: nekdo moli za spreobrnjenje in se mu ob tem zgodi nekaj neverjetnih naključij in srečanj z ljudmi, ki jih ne bi mogel nikakor predvideti. Lahko gre tudi za kakšno ozdravljenje, ki potrdi vero nekoga, ki dvomi. Takih dogodkov ne moremo podvreči znanstvenim metodam.
Nekateri menijo, da so pričevanja o čudežih nezanesljiva in cerkveno motivirana. Take trditve mora človek, ki jih zagovarja, natančno preveriti. Čudežnih dogodkov je v zgodovini Cerkve ogromno in številni so tako dobro podprti s pričevanji, da bi težko trdili, da je vse skupaj sad teorije zarote. Dejstvo je, da je pričevanj o Božjem delovanju dovolj, da se lahko vsak razmišljujoč, odprt in v srcu skromen človek prepriča, da se v skupnosti kristjanov dogaja nekaj, kar je vredno pozornosti.
To je bilo pod prvo točko. Še misel pod drugo: Zakaj bi si znanost in vera nasprotovala? Ker se zdi, da je podoba Boga, kakršnega slika Sveto pismo, neskladna s podobo, kakršno dopušča naravoslovje. Ampak to ni res. Znanost odkriva zakonitosti delovanja narave. Ob tem ne more prodreti do odgovorov na vprašanje, kaj omogoča naravi, da kot celota tako perfektno deluje.
Tudi ne govori o tem, kaj naravo "animira", da se dinamično razvija. Od kod zakonitosti narave? Od kod zagotovilo, da delujejo? Kje je inteligenca, ki je pustila sledove inteligence v naravi? (Kdor se je učil fizike, ve, koliko truda je potrebnega, da razume že najbolj osnovne zakone …)
Kako izgleda vaš odnos z Bogom, kako poteka pogovor z njim in kako prepoznate njegove odgovore?
Zelo preprosto. Zavedam se, da nisem sam in da Gospod ve zame. Zavedam se, da me posluša in da me lahko usmerja po navdihih, ki jih lahko dobim, če dovolj časa preživim z Njim. Pogosto se samo sprehajam po kapeli, premišljujem, kaj se dogaja v mojem življenju, in o tem spregovorim z Bogom.
Ugotovil sem, da če preživim premalo časa z Bogom, nisem srečen. Manjka mi veselja do življenja. Če pa sem z njim, je vse lepo. Dobim tudi moč, da se ukvarjam z ljudmi. Čutim, da me Jezusova navzočnost hrani. Zelo blizu mi je rožni venec in pogovor z Bogom prek Božje besede. Najbolj dragoceno pa je obhajati zakramente – sv. mašo in spoved.
Imate kak svetopisemski odlomek/citat (poleg novomašnega gesla, seveda), ki vas še posebej navdihuje?
V zadnjem času me navdihuje: "Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust" (Mt 4,4). Vidim, da ne morem živeti, če me Gospod ne nahrani. Potem se ne hranim z grehom in nisem odvisen od njega. Zelo blizu mi je tudi stavek "Slavil bom Gospoda v vsakem času" (Ps 34,2a). Ta me vabi k zahvaljevanju v vsaki situaciji. Govori mi, naj zaupam, da Gospod vse dopušča z nekim razlogom (čeprav ga takrat morda ne poznam).
