Kako lahko upaš, če ob tebi umira tvoj najdražji? V času, ko je umiral moj mož, sem se to večkrat spraševala. Najtežje je bilo ponoči, saj je v temini noči brezno obupa še globlje in strašnejše in zavest, da odhaja on, s katerim si zvezan v eno bitje, postane neznosna. Takrat se srce skrči v bolečini in strahu. In čutiš, da se pogrezaš v brezup. Kje je rešilna bilka, česa se naj oprimem?
Ko roke in duša in célo bitje grabijo za nečim, kar bo pomagalo vzdržati nad tem temnim breznom, v duši zaslišiš tih glas: "Ne boj se!" Samo to. In temne sence izginejo, bolje, potuhnejo se, ampak tu je rešitev, na katero se spomniš takrat, ko se hočejo sence priplaziti nazaj.
Vedno znova si moraš priklicati v zavest, da si slišal besede, kot jih je slišala vdova iz Sarepte, ko jo je prerok Elija prosil, naj mu da kruha, ona pa je imela zadnje prgišče moke, iz katere bo spekla kruh zase in za sina in potem umrla. In je zaupala, upala si je verjeti. Te besede so rešitev, ker niso prazne besede človeka, ki te hoče poceni potolažiti, ampak tolažba od Boga, z one strani razuma in dokazov in znanstvenih izsledkov.
Danes, po trinajstih letih, lahko rečem, vdova, z besedami prej omenjene vdove: "Zdaj vem, … da je Gospodova beseda v tvojih ustih resnica" (1 Kr 17,24).
Zakaj lahko to rečem? Že če ostanem na čisto preprosto človeških tleh, se je v času po moževi smrti v naši družini zgodilo toliko lepih reči, da jih težko vse imenujem.
Ko sem v času moževega odhajanja izrekla besede strahu, češ, kako bom brez tebe, je zamahnil z roko in rekel: "Boš že!" Nisem si znala predstavljati, kako bo ta "boš že" izgledal, a so se rešitve zagat kar nekako dogajale. Ne boste verjeli, včasih celo z njegovo pomočjo.
Ko nisem imela denarja za nakup kurilnega olja za gretje vode in sem tuhtala, kako naj rešim ta problem, je prišel v sanjah in me okregal: "Ženska, bojler si kupi!" Banalno, a se je izkazalo za pravilno.
Ali pa rizične nosečnosti hčerke, ki po medicinskih merilih ne bi smela več imeti otrok – o, kako blagodejen je bil spomin na tisti "ne boj se!". Pomagal je preživeti težke čase negotovosti in zaupati, upati, da ima Bog zadnjo besedo.
Da upanje ne osramoti, gotovo priča tudi grozd novih življenj, ki se leta po moževi smrti ni ustavil v svojem brstenju. In ker nas je veliko, je tudi veliko različnih značajev, pogledov, "resnic" … Mnenja se kaj hitro zakrešejo in padejo ostre besede, ki lahko pokvarijo lepe medsebojne odnose. To se je že zgodilo, vendar se je na videz nerešljiv spor po zaupljivi priprošnji umiril nekako sam od sebe. To so resnični čudeži!
Res bi bilo potrebno, kot je naši zakonski skupini polagal na srce duhovnik, naj pišemo, pišemo o tem, kaj dela Gospod v našem življenju. Da, o tem bi bilo treba pisati, to so pomembne stvari, vendar so te resnice in občutja tako osebne in težko ubesedljive, da jih še poezija komaj zmore izraziti, kaj šele nevešča roka navadnih ljudi.
Zato pa ostaja upanje, da bomo takrat, ko bomo on kraj, lahko vso večnost hvalili Boga, saj bo upanje preraslo v ljubezen, ki nam bo pomagala peti hvalnice Bogu za vse, kar je storil in še dela v nas.
Avtorica prispevka je Doroteja Emeršič, mama in babica ter sestra Frančiškovega svetnega reda (OFS).
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, januar 2025.
