Od strahu pred smrtjo zaradi raka do popolnega zaupanja v Božjo voljo

Urška Votek je Prekmurka, ki trenutno biva v župniji Sveta Helena – Dolsko (občina Dol pri Ljubljani). Še preden se boste z Urško pričeli pogovarjati, vas bo pozdravil njen značilen nasmeh. S tem nasmehom pozdravi tudi obiskovalce Družinine knjigarne na Krekovem trgu v Ljubljani, kjer je trenutno zaposlena.

Pa ne samo v knjigarni – Urška je aktivna tudi kot bralka Božje besede, pevka mešanega pevskega zbora v župniji, članica pevske skupine PAM, sodeluje s Katoliško karizmatično prenovo v Duhu, je katehistinja, voditeljica otroškega pevskega zbora in še bi lahko naštevali. Ob vsem tem pa s svojim življenjem daje vedeti, da tudi v največjih preizkušnjah ne smemo pozabiti, da je Bog vedno z nami.

Urška je bila v otroških letih dolgo prepričana, da je verouk dolgočasen in da tam nima kaj pametnega početi. Delno je razlog tičal tudi v tem, da so bili v njeni družini zakramenti sicer prisotni, a vera nikoli ni bila na prvem mestu: "Mami sem rekla, da mi je pri verouku dolgčas, pa mi je dejala, naj le hodim k verouku, da se bom vsaj lahko cerkveno poročila."

Vse do birme je bilo obiskovanje verouka bolj ali manj le nujno zlo, potem pa se je Jezus dotaknil njenega srca ob prejemu zakramenta svete birme, ko je to najmanj pričakovala: "Takrat me je Sveti Duh prevzel, s svojo močjo je prevzel moje srce."

Po birmi je začela še bolj aktivno sodelovati v mladinskem pevskem zboru v domači Bogojini: "To je bila moja druga družina. Kljub temu, da sem precej pozno vstopila v župnijo kot aktivna članica, sem bila vesela, da me je župnija tako lepo sprejela. Ravno zato pravim, da se je moja vera takrat res okrepila in razplamtela."

Svoj odnos do Boga opiše skozi prispodobo:

Tisto, kar bi morali narediti starši in stari starši, je Urška naredila sama. Svojega mlajšega brata in sestro je pomagala pripraviti na prejem vseh zakramentov. Pri tem ji je bila velika motivacija tudi spomin na pokojno babico: "Videla sem jo moliti rožni venec in večkrat smo tudi skupaj molili. Takrat sem se odločila, da četudi v naši družini vera ni vsak dan prisotna, bom jaz tista, ki bo to prenesla na brata in sestro."

K temu jo je spodbudilo tudi dejstvo, da so odraščali na vasi: "Pri nas je bilo tako, da če nisi hodil k maši in si želel prejeti zakrament svete birme, so ljudje hitro kazali nate s prstom, v smislu: 'Poglej jo, k maši ne hodi, birmo (ali sveto obhajilo) bi pa rada prejela.' In ker si nisem želela, da bi tudi na našo družino kazali s prstom, sem vzela vajeti v svoje roke ter potem, ko sem sama prejela zakrament svete birme, sestro in brata pospremila do prejema zakramentov."

Po končani srednji vzgojiteljski šoli v Ljutomeru je Urška študijsko pot nadaljevala v Ljubljani, kjer se je zanjo odprl povsem nov svet: "Začutila sem veliko svobode, sama sem se lahko odločala, kaj in kdaj bom počela. Svoje življenje sem imela na dlani in počela sem lahko, kar sem želela."

To pomeni tudi, da se je morala za odnos do vere aktivno odločiti: "Po kakšni žurki bi v nedeljo zjutraj najraje prespala mašo. Ampak sem se odločila, da želim k maši. Čeprav sem bila neprespana, mi je več pomenilo, da grem k maši, kot da spim v študentskem domu."

Svoje vere nikoli ni skrivala, o njej je brez težav govorila, je pa bila presenečena, kako zelo so vero skrivali njeni sovrstniki: "Enkrat sva bili s sošolko dogovorjeni, da greva zvečer k maši k frančiškanom na Tromostovju, in sem jo v predavalnici vprašala, ali še velja najin dogovor. Pa je samo skomignila z rameni in vprašala, kakšen dogovor, saj ni želela, da bi ostali vedeli, da greva k maši. To me je kar malo streznilo in prizemljilo – da vsi pa ne upajo na glas povedati, da so verni."

"Bova delala na najinem odnosu z namenom, da prejmeva zakrament svetega zakona?" Po sedmih letih skupne hoje je svojemu takratnemu fantu zastavila to preprosto vprašanje. Čeprav sta se v vmesnem času preselila nazaj iz Ljubljane v Prekmurje, je začutila, da njun odnos stoji na mestu in da sta oba pred odločitvijo, ali delati na odnosu tudi v smislu poroke in skupnega življenja ali pa stopiti vsak na svojo pot.

"Mene kliče Bog," je bil njegov odgovor in odločil se je za duhovni poklic. Urška tega ni jemala osebno, niti zaradi tega ni bila posebej prizadeta: "Jaz sem spoštovala njegovo odločitev. Ko sedaj pogledam nazaj, celo vidim, da mi je bolezen, ki me je doletela v tem času, pomagala, da sem bila sposobna narediti ta korak stran od njega in ga izpustiti, da je lahko šel za tem klicem."

Tik preden sta se s fantom razšla, je Urška po nekajmesečnih težavah z mehurjem prejela novico, ki si je nihče ne želi slišati: "Po opravljenem ultrazvoku mi je zdravnik rekel, da me sicer ne želi strašiti, a da to, kar je videl, ne izgleda dobro. V tistem trenutku se mi je podrl svet."

Opravila je dodatne preiskave – tudi urološki pregled in magnetno resonanco. Po nekaj dneh čakanja je prejela slabo novico: tumor, ki so ga našli pri mehurju, je verjetno rakast in se razrašča v mehur in trebušno steno. Zdravnica ji je takrat že napovedala, da bo potrebna operacija, s katero ji bodo odstranili mehur, in da bo za uriniranje odslej potrebovala "vrečko". A Urška tega ni slišala: "Vse, o čemer sem takrat lahko razmišljala, je bilo to, koga naj najprej pokličem in mu povem, da bom umrla."

"Naj kličem babico, mamo, fanta?" Bolj ko je razmišljala o tem, koga naj najprej pokliče, manj je bila prepričana, kateri izmed njih je prava izbira. A potem se je spomnila še na nekoga.

"V času korone sem se spoprijateljila z duhovnikom Primožem Megličem. Ko sem sedela na bolniški postelji in držala telefon v rokah, sem začutila, da moram poklicati njega. Mislila sem si, da bo duhovnik vendar moral vedeti, kaj reči v takšnem primeru."

Njegov odgovor na njen panični jok je bil povsem miren: "Pridem, da ti podelim bolniško maziljenje in prinesem ti obhajilo."

Po prejemu bolniškega maziljenja se je v Urški zgodil nekakšen klik: "Saj, kaj pa mi je hudega? V redu sem, pripravljena sem za nebesa in najhuje, kar se mi lahko zgodi, je, da umrem. Ne bom imela več skrbi, saj bom pri Bogu."

Sledilo je čakanje na izvide biopsije: "Te rezultate sem čakala z obilico miru, z olajšanjem. Ko me je klicala zdravnica, da mi sporoči rezultate biopsije, sem se z negotovostjo oglasila na telefon, ona pa mi je povedala, da sicer imam raka, a da gre za limfom v mehurju in da je to oblika raka, ki je najlažje ozdravljiva."

V tistem trenutku si je sicer oddahnila, a pravo razsežnost (spremenjene) diagnoze je ugotovila šele po tem, ko je diagnozo vtipkala v Google in ChatGPT: "Ugotovila sem, da je le en odstotek verjetnosti, da je moj tumor 'le' limfom mehurja. Jaz si tega nisem mogla drugače razlagati kot to, da je Bog naredil to veliko stvar zame."

Ne glede na zelo slabo napoved in dejstvo, da je obstajala velika verjetnost, da se bo morala posloviti s tega sveta, je Urška prepričana, da je bil blažji potek njene bolezni posledica prejetih zakramentov: "Bog je zame naredil ta velik čudež po zakramentu bolniškega maziljenja in evharistije. Kljub slabim prognozam sem jaz svojo bolezen premagala le z biološkimi zdravili, kar je neverjeten čudež."

Po mnenju naše sogovornice še vedno prevladuje miselnost, da je bolniško maziljenje popotnica za smrt in da se ga podeljuje ob koncu življenja: "Ni pa prisotnega zavedanja, da nas zakrament bolniškega maziljenja lahko okrepi, nam da moči – fizične in duhovne – ter nas globlje poveže z Bogom."

Ključno vlogo pri tem igrajo tudi duhovniki: "Zdi se mi, da je ozaveščenost o pomenu bolniškega maziljenja čedalje boljša in da se je nekako začel razbijati stereotip, da je to samo 'popotnica za smrt'. Pri tem imajo veliko vlogo duhovniki, da o tem zakramentu govorijo in ga približajo ljudem na prijeten način – kot nekakšno 'okrepitev' in ne samo kot 'klic župniku', ko nekdo umira."

Urška se strinja, da je v času preizkušenj težko videti malenkosti, za katere si lahko hvaležen, a obenem nadaljuje: "Brez preizkušenj morda sploh ne bi spoznala Boga in njegove neizmerne ljubezni in usmiljenja. Že v otroštvu, ko sem bila obupana, žalostna, sem samo rekla: 'Bog, prosim, pomagaj mi.' To je bila sicer zelo kratka molitev, a je bila iz srca. Če ne bi zbolela, verjetno ne bi bila sposobna svoje življenje predati Njemu v roke. Tako pa sem v tisti dani situaciji lahko rekla: 'Zdaj pa Ti naredi, kar želiš, naj se zgodi tvoja volja!'"