Obstaja poseben trenutek, ki ga poznajo številne ženske: zgodi se tih preobrat in določeni upi se nenadoma zazdijo manj verjetni, ne nujno neuresničljivi, pač pa nežno potisnjeni na stran, medtem ko se življenje nadaljuje po ustaljenih tirnicah. Pevka Gwen Stefani je za katoliško aplikacijo Hallow nedavno spregovorila o tem, kako je to točko v življenju dosegla sredi svojih štiridesetih.
Gwen, ki je danes mama dveh otrok, je pojasnila, kako se ji je ideja o drugem otroku zdela bolj hrepenenje kakor uresničljiva možnost. "Resnično sem si želela imeti še enega otroka … pa to ni bilo mogoče; bila sem stara," je priznala in opisala nekakšno mešanico upanja in sprejemanja, ki jo je tako težko ubesediti.
Toda njena zgodba je resnično ganljiva, saj se je ob njenih občutjih začelo dogajati nekaj zelo preprostega.
Njen mali sin Kingston je začel moliti za sorojenca, pa ne zato, ker bi ga kdor koli prosil, temveč zato, ker si je resnično želel bratca ali sestrico. "Prosim te, Bog, naj mama dobi dojenčka," je molil in se z isto prošnjo na Boga obračal vsak večer, z nekakšnim trdnim zaupanjem, ki je bilo zelo spodbudno in obenem globoko ganljivo.
Kmalu zatem je Gwen ugotovila, da je noseča. Pri 44 letih je rodila po naravni poti. Med spomini na to obdobje svojega sina Apolla opisuje kot "resnični dar", o nosečnosti pa govori kot o "prvem čudežu" – njene besede izražajo občutek presenečenja, pa tudi hvaležnosti, saj je mislila, da se kaj takega morda ne bo nikoli zgodilo.
V zgodbah, kot je Gwenina, je nekaj, kar človeka tiho pomirja, še posebej v svetu, kjer se čas pogosto zdi precej strogo nadzorovan. Velik del sodobnega življenja je oblikovan okoli načrtovanja in pričakovanj, še posebej ko gre za materinstvo, toda izkušnje, kot je Gwenina, nas nežno opominjajo, da življenje ne sledi vedno potem, ki jih sami tako skrbno začrtamo.
Njeno razmišljanje o tej izkušnji se dotika tudi nečesa globljega: poti njene vere. V pogovoru je pripovedovala o tem, kako se je obrnila na Boga, čeprav ni bila "ustvarjena za to". Pojasnila je:
"Nisem vedela. Bila sem nevedna, nikoli nisem vedela in še vedno ne vem dovolj. In kar malce strašljivo je, kajti več veš, bolj te je strah. Ker se dejansko zaveš: 'O moj Bog, zmanjkuje mi časa, tole moram urediti. Moram biti prava kristjanka. Ne bo mi uspelo. Ozko šivankino uho. Kaj pa počnem?' Saj veste, kaj mislim?"
Vera otroka
V središču te čudovite zgodbe pa je vendarle drobna, razmeroma zlahka spregledana podrobnost: vera majhnega otroka. Kingstonove molitve so bile preproste, ponavljajoče se in polne upanja: ponujajo nam vpogled v to, kako naravno se otroci obračajo na Boga s tistim, kar jim je najpomembnejše. To je tista vrsta vere, ki ne premišljuje preveč, pač pa preprosto prosi in zaupa.
Za mnoge starše je to morda eden najganljivejših delov zgodbe, saj odraža nekaj znanega. Otroci ljubezni in vere niso zgolj deležni; pogosto ju odmevajo na načine, ki se zdijo nepričakovano pomenljivi in včasih celo odrasle v njihovem življenju spodbudijo, da stvari vidijo z novimi očmi.
Izkušnja Gwen Stefani se ne bere kot kakšna velika izpoved ali dramatična prelomnica, temveč bolj kot tiho razkritje, kjer so se upanje, molitev in čas med seboj prepletli na način, ki ga sama ni načrtovala, zelo očitno pa je zanj hvaležna. Njena zgodba pusti nežen vtis, da lahko življenje tudi takrat, ko se zdi, da se določena vrata zapirajo, še vedno ponudi nekaj novega, kar pogosto ne pride po urniku, ampak kot nenadejan dar.
Če želite prisluhniti Gwen, kako za Hallow pripoveduje svojo zanimivo zgodbo, si oglejte spodnji videoposnetek:
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
