V Sloveniji se vsako leto razide okoli dva tisoč zakonskih parov, v približno polovici primerov ločitev vključuje tudi mladoletne otroke. Katoliški pari pri tem niso izjeme. Glede na dejstvo, da danes veliko parov živi v zunajzakonski skupnosti in da se tudi ti razhajajo, je delež otrok, ki v otroštvu doživijo razpad družine, še večji. Kako ločitev in nove odnose, ki jih prinese razpad družine, doživljajo otroci ter o starševstvu po ločitvi smo se pogovarjali z dr. Urošem Perkom, specializantom geštalt terapije.
Kaj se zgodi v otrokovem notranjem svetu, ko razpade družina?
Za otroke je ločitev zelo stresen dogodek. Ne glede na starost otroci pogrešajo starša, ki naj bi bila skupaj. Izjema so redki primeri, ko so v družini prisotne težke, nevzdržne izkušnje, kot je nasilje.
Dodatno stisko pogosto povzroča velik razkorak med tem, kar starši otrokom povedo, in tem, kar otroci dejansko doživljajo. Že same besede "ne zapuščam te" niso realne, saj se otroku bistveno spremeni vsakdan, pa tudi vsi prazniki, praznovanja rojstnih dni. Pri vsem tem se izgubi občutek celote.
Kako se otroci odzovejo na ločitev?
Zelo različno, odvisno od otrokove psihološke zrelosti ter tega, kako uspeta starša izpeljati proces razhoda.
Težave se lahko poglobijo ob pogostih napakah staršev, ko eden od njiju postane pretirano strog, tog ali čustveno manj dostopen, v otrokovi prisotnosti kritizira drugega starša in s tem dodatno ruši občutek varnosti. Vse skupaj oteži tudi nepredvidljivost stikov, pogoste spremembe dogovorov ali nejasna pravila.
Negativne posledice ima tudi nezanesljivost enega od staršev – na primer zamujanje, odpovedovanje dogovorjenih srečanj ali odsotnost na rojstnem dnevu ... Posebej škodljivo je, kadar eden od staršev omejuje ali preprečuje stike drugemu staršu. Takšni konflikti se lahko stopnjujejo in vlečejo po sodiščih, pri čemer starševski odnos preide v narcistično tekmovanje, kdo je boljši starš. Pozabi pa se, kaj je v resnici v otrokovo dobro.
Bi lahko rekli, da takšna nezrela komunikacija med staršema pusti še globlje posledice kot sama ločitev?
Kot že rečeno, je ločitev velik pretres za otroke in starši bi morali nedvomno narediti vse, da do nje sploh ne bi prišlo. Za otroke je vsekakor bolje, če staršema uspe rešiti zakon, kot pa če se ločita in jima po ločitvi uspe ustvariti korekten odnos.
So pa seveda tudi okoliščine, ko zakona ni mogoče rešiti in ko je na dolgi rok ločitev za otroke celo manj uničujoča. V takih primerih so posledice praviloma blažje, če starša razhod izpeljeta zrelo in zmoreta sodelovati pri vzgoji otrok. Je pa to v praksi zelo težko. Običajno se pari ne razidejo zastonj.
Kako na dojemanje in doživljanje ločitve vpliva starost otroka?
Mlajši ko je otrok, več je škode. Do tretjega leta starosti je za otroka zelo pomembno, da je pri primarnem skrbniku, takrat najbolj potrebuje stalen objekt, saj je strah pred izgubo v tem času zelo močan. V prvih letih življenja je zelo pomembno, da je otrok z mamo, medtem ko ima oče lahko tudi krajše stike. Pomembno pa je, da so očetje čustveno odzivni.
Med tretjim in šestim letom starosti otrok potrebuje rutino ter ustrezno, letom primerno razlago. V tej starosti otroci pogosto fantazirajo, da bosta starša skupaj, zato je najpomembnejša stalna in primerna komunikacija.
V starosti od pet oz. sedem do dvanajst let se začnejo otroci zelo obračati vase. Zgodi se, da krivdo prevzemajo nase, mislijo, da so se starši ločili, ker so oni slabi. To je lahko kar velika težava. Otrok se lahko zapira vase, pojavijo se učne težave, čustveno nihanje.
Medtem ko se najstniki, nekje od 13. do 18. leta, lahko preveč usmerijo v vrstnike, premočan vpliv vrstnikov pa lahko ovira razvoj samostojnosti, identitete. Lahko se pojavita dve skrajnosti: ali postanejo zelo uporniški ali pretirano pridni. Nič od tega seveda ni dobro. V najstniškem obdobju otroci potrebujejo starše, ki zdržijo, ki jim dajo prostor, čustveno bližino, so prisotni in so jim na voljo, tudi takrat, ko jih otrok ne sprejema.
Ali na odziv vpliva tudi spol otroka?
Mislim, da je tukaj kar pri obeh spolih podobno.
Kako otroku pomagati, da se ne bi čutil krivega za ločitev staršev?
Predvsem tako, da zmoreta starša med seboj ustvariti zrelo komunikacijo ter spoštljiv odnos do otroka. Pomembno je, da v odnosu ni očitanj, napadanja ali manipuliranja prek otroka, temveč da zmoreta starša sodelovati in se konstruktivno pogovarjati.
Ključno je tudi, da starši prepoznajo in zdržijo lastno čustveno stisko ter se hkrati zavedajo, da je v stiski tudi otrok – svet, ki ga je do sedaj poznal, je namreč razpadel. Otrok mora imeti prostor, da lahko izrazi svoja občutja, ne da bi se pri tem eden od ločenih staršev čustveno sesul ali da bi se otrok bal, da bo s svojo stisko in bolečino koga dodatno obremenil.
Kaj v te odnose prinese novi partner?
To je za otroke pogosto še bolj stresno kot sama ločitev. Otrok lahko doživlja, da je pri tem staršu potisnjen na drugo mesto, da zanj ni več dovolj časa in pozornosti, zaradi česar se počuti spregledanega in nepomembnega. Dodatno obremenitev lahko povzroči novi partner z vmešavanjem v vzgojo in odnose.
Kdaj je primeren čas za predstavitev novega partnerja?
Nikoli. Raziskave kažejo, da se približno dve tretjini otrok na novega partnerja odzove negativno. Vsekakor pa je, če do tega pride, ključen pravi način: da je to postopoma in da ima otrok dovolj prostora, da izrazi vsa občutja.
In kakšna je njegova vloga?
Vloga novega partnerja se oblikuje postopoma in skozi več faz. Na začetku je pogosto prisotna fantazija, da bo zdaj vse popolno. A se stvari hitro zapletejo, zlasti če ima novi partner svoje otroke ali če se v novi zvezi rodijo še skupni. Pričakovanje, da bo sestavljena družina delovala brez težav, je nerealno.
Pogosto se pojavijo odpor, ljubosumje, nesporazumi, razdražljivost in prepiri. Nebiološki starši se lahko počutijo odrinjene ali osamljene. V takih okoliščinah se lahko zgodi dvoje: bodisi prehitro prevzamejo starševsko vlogo, za katero ni pravega odnosa, bodisi se otrokom nikoli zares ne približajo in jih ne sprejmejo.
S časom se mora sestavljena družina soočiti z realnostjo, se naučiti reševati konflikte, postavljati meje in oblikovati nova pravila ter jasno določiti vloge. Ko oblikujejo nove rutine in odnose, se postopoma ustvarja prostor za stik in povezanost. Tako lahko tudi sestavljena družina začne delovati bolj povezano. To je naporen in dolgotrajen proces, pri katerem razkorak med teorijo in prasko ostaja velik.
Kakšen vpliv ima na otroka mama/oče, ki težko zaživi po ločitvi?
To je velika težava, ki lahko močno obremeni otroka. Posledica je lahko "postaršen" otrok, ki prevzame vlogo starša in skuša reševati mamo/očeta. Druga posledica je lahko tudi, da otrok ob takšnem staršu razvije lažno upanje, da se bo odnos ponovno vzpostavil, in ga to stalno vleče nazaj.
Starši, ki se ne soočijo z ločitvijo, lahko otroke čustveno priklenejo nase, kar se še posebej opazi, ko otrok odraste in bi moral od doma – pogosto je ta korak težak, ker se boji na primer mamo pustiti samo.
Če starš ne naredi potrebnih korakov za svojo samostojnost in čustveno stabilnost, je to veliko breme za otroka in otežuje njegov razvoj in čustveno neodvisnost.
Kako ločitev staršev vpliva na otroka v odraslosti, na zaupanje v uspešnost partnerskega odnosa?
Ločitev staršev lahko pomembno vpliva na otrokovo zaupanje v partnerske odnose v odraslosti, predvsem zato, ker ne dobi jasnega zgleda, kaj pomeni varen in vzajemen odnos. Če odnosa, v katerem bi se starša znala soočati s konflikti na spoštljiv način, ni videl, si pozneje težko predstavlja, kaj je v odnosu zdravo in kaj ne.
Nekateri odrasli, ki so odraščali ob ločitvi staršev, lahko zato hitreje izgubijo zaupanje in skušajo odnos nadzorovati iz strahu, da bi razpadel. Drugi se konfliktom povsem izogibajo, ker so se naučili, da prepiri vodijo v razhod. V obeh primerih gre za zaščitne strategije, ki pa lahko odnos paradoksalno naredijo manj vzdržen.
Pogosto se nezavedno ponavljajo tudi vedenjski vzorci, ki jih je otrok opazoval pri starših – na primer umikanje ob stiski ali bežanje v delo, dejavnosti ali druge oblike izogibanja. Takšne izkušnje nedvomno pustijo sled. Zato pari, kjer je prisotna taka zgodovina, pogosto potrebujejo več zavestnega dela: da razumejo, kaj dober odnos sploh je, kaj vključuje in kako v njem ostati v stiku tudi ob razlikah in napetostih.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
