Ko se je soočala z izgorelostjo, so jo opogumljale mamine besede: “Vse mine”

Po dveh zelo obiskanih večerih za ženske Ponedeljek zate se je sinoči odvil že tretji po vrsti, pogovor pa se je vrtel okoli knjige Odvrzi te misli ameriške avtorice Jennie Allen.

Dame različnih starosti – zbralo se jih je okrog 100 – so z velikim zanimanjem prisluhnile gostjam: gledališki in filmski igralki Nini Ivanič, direktorici doma starejših Vrtojba Ani Petrič ter psihologinji Neži Ajdišek. Pogovor je povezovala Helena Rozman.

Ana Petrič je širši javnosti poznana kot prejemnica naziva Slovenka leta 2023. Večja medijska prepoznavnost pa ji ni prinesla le lepih izkušenj, temveč je ob tem doživela osebno stisko.

"Osredotočila sem se na lasten razvoj, ogromno hodila v naravo, sprehajala psa, pazila vnuka, se pogovarjala s partnerjem in zelo zožila svoj krog prijateljev. Mislim, da me je to rešilo." Ob tem poudarja: "Na koncu ni pomembno, kaj si drugi mislijo o nas, ampak je pomembno, kaj si mislimo o sebi."

Kako je bilo na minulih dveh večerih?

Na njene besede se je navezala psihologinja Neža Ajdišek, ki je izpostavila dva načina, na katera se ponavadi soočamo, kadar pridemo v stresno situacijo: kadar je problem takšen, da ga lahko rešimo, je najbolj konstruktivno, da se lotimo reševanja. Če na situacijo nimamo vpliva, pa nam prav pridejo neke strategije – sama jih imenuje jokerji za v žep –, s katerimi uravnavamo lastno čustveno doživljanje.

 "Vedno rečem, da tisti, ki je veren, je v resnici privilegiran, pa ni toliko pomembno, katere veroizpovedi si," poudarja Neža Ajdišek.

Nina Ivanič se v življenju ni pretirano ukvarjala z vprašanji "kaj če" in "bojim se". Že v mladosti je vzpostavila precej oseben odnos z Bogom. "Seveda so bile tudi situacije kaj če in podobno, ampak jaz sem nekako že takrat znala reči: kar mi je namenjeno, to se mi bo zgodilo. Ni vse v mojih rokah, temveč je tudi v Božjih rokah, in tudi če bo težko, bom očitno morala skozi to. Nekako sem se znala s pomočjo vere relativno pomiriti." Pravi, da ni oseba, ki bi se obremenjevala vnaprej.

V nekem obdobju se je soočila z izgorelostjo, napadi tesnobe in nespečnostjo. Opogumljale so jo mamine besede, ki jo spremljajo že od otroštva: "Vse mine – dobro, slabo in tudi to bo minilo." Pokonci jo je držala tudi vera, čeprav se ji je včasih, ko je bilo res težko, zdelo, da je Bog zelo daleč. V živem odnosu z njim mu je tudi marsikaj poočitala, a zaupanje je ostajalo: "Upanje in vera v to, da bo minilo in da se bom iz tega iztrgala, me je držalo pokonci."

Neža Ajdišek meni, da je dobro prepoznati ponavljajoča se negativna občutja, tesnobo, dvome in jih pogledati z različnih zornih kotov. "Verjamem, da vsaka izmed nas lahko najde kar veliko trenutkov v svojem življenju, ko nas je prešinila neka bolj negativna misel in nas mogoče ustavljala v korakih, nam vzela pogum in upanje. Za avtorico knjige je bila ta rešitev ta, da je misel najprej zaznala in da jo je izročila Bogu. Veliko lažje je, če ima človek vero, ker prinaša upanje." Pravi, da je najtežje, ko človek nima upanja, saj nima na kaj pripeti opcije, da je lahko tudi drugače.

Gostje so se strinjale, da je nadležne, obremenjujoče misli veliko lažje predelati, če jih zaupamo prijateljici, možu in se na ta način tudi nekoliko razbremenimo.

"Sama pri sebi sem začela opažati, kako se včasih ponoči začnem ukvarjati z neko mislijo, ki je zelo banalna, vsakdanja, ki sploh ni nič usodna. Ko sem jo delila z možem, se mu sploh ni zdela nič groznega, medtem ko je mene še naprej vznemirjala," pripoveduje Nina. Pomaga ji, da v takih primerih vstane in se zateče h kateremu od njenih ritualov. "Najslabše pa je, da ležiš v postelji in te tista misel preganja naprej, saj jo tako začutiš le še bolj dramatično."

Medtem pa Ana svoje preganjajoče nočne misli najraje "odloži" v beležnico in se trudi, da tam tudi ostanejo. "Za vsako težavo se vprašam, ali bo to res pomembno čez en teden, en mesec, eno leto."

V pogovoru so se udeleženke dotaknile tudi razlik med ženskim in moškim doživljanjem neke situacije. Medtem ko smo ženske velikokrat nagnjene k pretiranemu analiziranju in bolj čustvenemu doživljanju, so moški bolj racionalni. "Kljub temu, da mi je šel mož včasih kar malo na živce, kako z lahkoto jemlje kakšno stvar in se ne sekira, mi je pa velikokrat v olajšanje, ko mi za kakšno stvar, ki me vznemirja in vrže s tira, pravi: Pa kaj, saj to ni nič kaj takega. Vse je v redu. V olajšanje mi je, da zrahlja neko stvar, ki jo sama vidim kot usodno," je povedala pronicljiva Nina Ivanič, ki je v večeru večkrat dodobra nasmejala številčno občinstvo.

Ana Petrič je v navezavi na to dodala: "Potrebuješ nekoga, da stanje 'resetira' na takšen način, sicer smo preveč samokritične. Če se preveč obremenjujemo z vsem slabim, si navsezadnje zapomnimo samo slabo, dobrega pa ne."

Neža Ajdišek opaža, da včasih traja kar nekaj časa, preden opazimo, da smo se znašli v vrtincu slabih misli. Pomembno se ji zdi, da se zavestno potrudimo in najdemo alternativo negativnim prepričanjem o sebi. "Ne moremo pričakovati, da se bodo stvari spremenile, če ničesar ne spremenimo, če so okoliščine iste." Ob tem še poudarja, da je v situacijah, ko naše stiske vztrajajo in vplivajo na naše vsakodnevno funkcioniranje, pomembno poiskati strokovno pomoč.

"Našo dušo lahko ozdravijo čuti," še meni Nina Ivanič. "Nista vedno dovolj vera in upanje, ampak čim več čutnih stvari, ki pobožajo telo in zacelijo dušo." Terapija s pomočjo umetnosti je v težkih trenutkih pomagala tudi Ani. "Pomaga, če slabo nadomestimo z dobrim, se povezujemo z dobrimi ljudmi in vključujemo v stvari, ki so nam pomembne."

Ana, ki že več kot dve desetletji dela s starostniki, opaža: "Največ miru imajo tisti, ki so sproti razčiščevali stvari in imajo urejene odnose. Tisti, ki se dosti pogovarjajo, ki zmorejo oprostiti in tudi nimajo težav, da svoje stiske izpostavijo. Sploh pa so najbolj mirni tisti, ki imajo ob sebi družino."

Nežo spremljajo besede nekega gospoda, ki je dejal, da v življenju potrebujemo dve stvari: nekoga, ki ga imamo radi, in eno stvar, ki jo radi počnemo. Pomembno se ji zdi, da ohranjamo radovednost drug do drugega in ponudimo pomoč, ko opazimo stisko. Velik pomen odnosom pripisuje tudi Nina: "Biti ponižen pomeni, da se zavedaš, da sam v življenju ne moreš nič. Potrebuješ ljudi okrog sebe, družino in prijatelje; da si vpet v mrežo človečnosti."