Neomajna vera 16-letnika z rakom: “Če bom umrl, grem na lepše”

Ko Tobija Siter razmišlja o sebi, ne začne pri poklicu ali dosežkih. Njegov odgovor je preprost: "Najprej sem mož in oče. Družinski človek. To mi največ pomeni."

Družina danes določa ritem njegovega življenja, njegove odločitve in pogled na svet. Ob tem se vidi še kot učitelj, prevajalec in ljubiteljski pisatelj.

A njegova zgodba ima močno prelomnico. Pri 16 letih se je srečal z boleznijo – zelo agresivnim rabdomiosarkomom, redko obliko otroškega raka.

Kot najstnik je bil, kot pravi, povsem običajen fant. "Šola je bila tista nujna obveznost," se spominja, prosti čas pa so zapolnjevale igrice, šport in druženje.

Ob tem je imel zelo značilen najstniški pogled na svet: "Imaš občutek, da se slabe stvari ne dogajajo tebi, ampak drugim." Ta občutek nepremagljivosti je bil zanj samoumeven.

Tudi ko so krožile zgodbe o nevarnostih, jih ni jemal resno: "Nekdo je rekel, da nekateri žvečilni gumiji povzročajo raka. Jaz sem si mislil: ni šans, meni se to ne more zgoditi."

A se je. Začelo se je z omrtvelostjo dela obraza in močnimi bolečinami v ušesu. "Najprej so mislili, da je žrelnica," opisuje. Šele po več pregledih so zdravniki odkrili sarkom.

Ključnega trenutka, ko mu je mama povedala diagnozo, se ne spomni. Toda "nikoli nisem razmišljal o tem, da bi lahko umrl," pove mirno.

Nasprotno – pogosto je bil on tisti, ki je tolažil druge. Ko je njegova sestra izvedela za bolezen, se spominja: "Ona je jokala, jaz pa sem bil tisti, ki je ohranjal pozitivno energijo."

Veliko vlogo je imel pri tem humor. "Neprestano smo se v družini zafrkavali," pravi. "Govorili smo, da imam smisel za tumor. Ko so mi po kemoterapiji znova začeli rasti lasje, smo se šalili, da nisem več plešast, ampak plišast." Tudi v težkih trenutkih so ohranjali lahkotnost, ki je pomagala preživeti dneve zdravljenja.

Čakalo ga je devet ciklov kemoterapije (nazadnje jih je bilo potrebnih osem), obsevanje in številne hospitalizacije. Kemoterapije je prejemal vsake tri tedne, vmesni čas pa naj bi preživljal doma. "Redko sem bil tri tedne doma," pove Tobija. Odpornost je bila tako nizka, da je že najmanjša vročina pomenila vrnitev v bolnišnico.

Zaradi aft po vsem grlu, ki so se mu pojavile po obsevanju, ni mogel jesti niti piti: "Dva tedna nisem naredil niti enega požirka vode."

Takrat se ni ukvarjal z globokimi vprašanji o življenju in smrti. Spominja se nečesa presenetljivo preprostega: "Sanjal sem o vsem sočnem. Na primer o ananasu, čeprav ga prej sploh nisem maral."

Tudi kritični trenutki, ko je celo prenehal dihati in je nato njegovo življenje dva tedna viselo na nitki, v njegovem spominu niso zaznamovani s paniko, temveč z nekakšno notranjo mirnostjo. "Razmišljal sem: če bom umrl, bo mojim sicer težko, zame pa ali bo vsega konec ali pa grem na lepše."

V času bolezni je bila vera zanj trdna opora. "Mislim, da sem imel takrat stoodstotno vero."

Ko je mamo, ki je zdravnica, vprašal o možnostih preživetja, mu ni mogla dati jasnega odgovora. A dodala je misel, ki se mu je vtisnila v srce: ko je namreč v zvezi s tem odprla Sveto pismo, ji je Gospod odgovoril s stavkom, da ta bolezen ni za smrt, ampak da se po njej razodene Božja slava (prim. Jn 11,4). "Ko mi je to povedala, sem si rekel: torej bom preživel." Preprosta, a trdna vera, brez nepotrebnih vprašanj. "Verjetno tudi zato, ker so se starši tako zelo zanašali na Boga."

Danes doživlja drugače. "Zdaj sem veliko bolj človek, ki dvomi o vsem," iskreno pove.

Bolezen mu je vzela tudi velik del mladostniškega druženja. "To je bil moj 'sweet sixteen'," se nasmehne. A tudi tukaj ne vidi le izgube. "Po drugi strani dobiš pa ogromno pozornosti. Ta je sicer včasih obremenjujoča, a ti tudi malo paše. Po tem sem bil zelo razvajen."

Priznava, da mu je poleg optimizma in vere prav močna pristnost in opora družine pomagala, da je preživel. "Mama je bila takrat res veliko z mano doma. Vsi so me podpirali."

Pomirjala ga je tudi umetnost. "Spomnim se, da sem poslušal pesem skupine Dire Straits Why Worry. Začel sem tudi brati, čeprav prej, v osnovni šoli, sploh nisem." Posebej ga je zaznamoval Gospodar prstanov, ki ga je posrkal v svet domišljije.

Takrat ga je zgodba presenetila – predvsem njen konec. "Bil sem zgrožen, kako glavni junak, ki bi moral po vseh bojih z zlom in različnih preizkušnjah na koncu vreči prstan, tega ne zmore," se spominja.

Danes jo razume drugače: "Zdaj vidim, da je Tolkien s tem povedal nekaj zelo pomembnega – življenje ni vedno idealno in s srečnim koncem. Nihče ni popoln. Lahko se trudiš, pa vseeno padeš. In tudi to je človeško. Tudi to je del človekove poti."

Ob tem omenja tudi poezijo Kajetana Koviča (na primer pesmi Drevo in Južni otok), ki mu je v težkih trenutkih pomagala najti lepoto.

Tobija je med boleznijo neštetokrat slišal (sicer dobronamerne) besede: "Samo voljo moraš imeti, pa bo!" Zasovražil jih je. "Ko ti to govorijo ljudje, ki nimajo pojma, kaj preživljaš …"

Ko je bolezen premagal, pa je pogosto poslušal, da ga je Bog ohranil pri življenju, ker ima očitno zanj poseben načrt.

Šele pozneje je začel razmišljati, kakšen vpliv so morda prav te besede imele nanj. "Nosil sem nek pritisk, pričakovanja do sebe, kaj moram v življenju doseči, da se pokažem vrednega," priznava.

Ta notranji nemir ga spremlja še danes. Čeprav ima družino, dom in življenjske dosežke, pravi: "Nikoli mi ni dovolj. Vedno bi še nekaj." Po eni strani ga to žene naprej, po drugi pa mu otežuje, da bi se ustavil in bil zadovoljen.

Danes, ko je sam oče, na svojo izkušnjo gleda drugače. "Če bi moral zdaj to preživljati, bi bilo desetkrat hujše," pove. Razlog je preprost: "Imel bi v glavi, da bodo moji otroci ostali brez očeta."

Prav ob tem še toliko bolj čuti, koliko mu pomeni življenje, ki ga ima danes. Ob ženi in treh otrocih se zaveda, kako dragoceni so tudi najbolj vsakdanji trenutki.

Čeprav se bolezen ni nikoli vrnila, določeni občutki ostajajo. "Če imam kakršnokoli čudno bolečino v grlu, takoj pomislim na to," priznava.

Redni pregledi so zato več kot le medicinski nadzor – ga tudi pomirijo.

Iz svoje izkušnje pravi: "Mislim, da imamo s svojo psiho tak vpliv na svoje telo, da si niti predstavljati ne moremo. Strah je nekaj človeškega. Ne gre za to, da ga nimaš, ampak da ga sprejmeš, pustiš, da gre skozi tebe, in iz njega narediš nekaj, kar te okrepi."

Bolezen ga je seveda zaznamovala, a danes na svoje življenje gleda predvsem s hvaležnostjo. Ta notranji nemir, o katerem govori, ga ne spremlja le kot breme, ampak tudi kot gonilo. Prav zato si še vedno postavlja nove cilje. Pred kratkim je tako izpolnil eno svojih velikih želja in dokončal svoj prvi roman.

Ob vsem tem pa ve predvsem to, da ima čudovito ženo in tri čudovite otroke ter da tega ne bi zamenjal za nobeno kariero ali dosežek.