Élodie Luor ima 43 let in z družino živi v okolici francoskega mesta Rennes. Z možem Guillaumom sta poročena 25 let in imata deset otrok, starih od 4 do 23 let. Svoj vsakdan si prizadevajo obogatiti z ljubeznijo in vero. Elodie je tudi avtorica dveh knjig: Pet fantov, pet deklet: v zakulisju velike družine in 100 zabavnih iger za pare.
Kako sta se z možem spoznala?
Guillaume je bil sprva prijatelj mojega brata. Prihajava iz precej različnih okolij: jaz iz globoko verne družine s šestimi otroki, medtem ko je v njegovi družini vera bolj tradicija. Njegovi starši so ločeni, prav tako tete in strici.
Ko sva se zbližala, mi je povedal, da se ne želi poročiti, imeti otrok ali se sploh kakorkoli vezati. Moje želje so bile drugačne: želela sem se poročiti, počakati do poroke, preden bi z nekom zaživela, in imeti sedem otrok. Nisva bila na isti valovni dolžini, a bila sva močno zaljubljena.
Kaj ste torej storili?
Situacijo sem predala Gospodu. Čutila sem, da sva oba zaljubljena, ampak ali je bila to prava pot? Ko sem razmišljala o vseh najinih razlikah, sem rekla Gospodu: "Daj mi znamenje. Nočem razmerja, ki bo trajalo en teden, en mesec ali tri leta."
Kmalu zatem mi je Guillaume dal zapestnico, ki je simbolizirala obljubo, ki jo je dal svojemu očetu: da se ne bo nikoli poročil. Ta zapestnica je bila nekakšno znamenje, da je pripravljen prelomiti to zavezo. Guillaumu takrat še nisem povedala o svoji prošnji Gospodu in zame je bil to znak, da ponovno premleva o svojih prepričanjih.
Nazadnje me je precej hitro zaprosil. Skupaj sva potovala in se udeležila več duhovnih vaj, da bi si zastavila prava vprašanja in postavila trdne temelje. Obdobje zaroke je bilo včasih težko, ker sva se morala naučiti uskladiti najini poti. Toda bila je prisotna velika želja po ljubezni. Poročila sva se 31. marca 2001, jaz sem imela komaj 19 let, on pa 23.
Ste takrat pričakovali, da se boste morali odpovedati veliki družini?
Sčasoma sva se uspela nekako uskladiti tudi o tej temi. Mož je govoril o štirih otrocih, jaz pa sem sanjala o vsaj petih. Toda imela sem nekaj posebej težkih nosečnosti in po tretji sem začela žalovati za veliko družino, po kateri sem tako hrepenela.
Nato sva postala starša sedmim otrokom. Ko sem potem pakirala otroške stvari, da bi jih podarila naprej, me je mož nekoliko žalosten vprašal: "Oh, res? Torej si v resnici ne želiš več otrok?" In nazadnje sva dobila še tri.
Danes ste torej mama desetih otrok: petih fantov in petih deklet, starih od 4 do 23 let. Kako organizirate vaš vsakdan?
Zahteva kar nekaj načrtovanja, saj pri tako veliki družini ne moreš vsega prepustiti naključju. Rada pa poudarim, da se borimo tako kot vsi drugi. Ljudje mi pogosto rečejo: "Oh, moraš biti super organizirana!" Če sem iskrena, se ne počutim nič bolj organizirano kot katera koli druga mama.
Seveda se trudim biti organizirana, a v vsakdanjem življenju gre predvsem za to, da daš vse od sebe. Trudim se tudi, da večino stvari počnem z veseljem. Naj bo to v trenutkih sreče ali med prepiri, mislim, da je treba ohraniti določeno miselnost: ne pritiskajte preveč nase, ne poskušajte biti popolna mama, imeti popolnih otrok, popolnega moža ali popolnega odnosa. Imamo pomanjkljivosti, tako kot vsi drugi.
Kakšna mama ste?
Imam srečo, da sem po naravi precej optimistična in da imam vero. Ko te tarejo skrbi, težave ali preizkušnje, je vera pravi zaklad, ker te spomni, da nisi sam. Sem mama, ki občasno tudi zavpije, vendar se trudim, da to počnem čim manjkrat. Trudim se biti prisotna in na voljo, še posebej, ko me moji otroci potrebujejo. Vsak od njih je edinstven in ima v določenih trenutkih drugačne potrebe, zato se trudim biti z vsakim od njih v pravem trenutku.
Kakšno vlogo v tej družinski pustolovščini ima vaš mož in kako vama uspeva krepiti vajin odnos?
Za naju je enotnost med nama temelj družine. Že na začetku sem bila odločena, da bom možu pokazala, da bo najin odnos, tudi z več otroki, prednostna naloga. Zavedava se, da gre otrokom dobro, ko je najin odnos močan. In nasprotno, če so med nama napetosti, to vpliva na družinsko življenje: postanemo manj potrpežljivi, manj ljubeči. Zato je bistveno, da najin odnos postaviva na prvo mesto.
Enkrat na mesec se izmenično presenetiva: morda z večerjo ali skupnim časom na kegljišču. Ti trenutki nama omogočajo, da ohraniva otroško igrivost in se skupaj zabavava.
Mislim, da je za otroke neverjetno dragoceno videti starše, kako se skupaj zabavajo, se preprosto ljubijo in preživljajo čas skupaj.
Ne le, da imate deset otrok – včasih v svojem domu gostite tudi druge mlade. Nam lahko poveste kaj več o tem?
Do tega je prišlo po spletu okoliščin. Že od začetka zakona sva bila zelo vključena v delo z mladimi, zlasti z vodenjem skupin v župniji. Postopoma so naju duhovniki ali prijatelji prosili, naj mlade gostiva v najinem domu: včasih za en večer, včasih za nekaj tednov, mesecev ali celo let. Nekateri mladi so bili v zelo ranljivih situacijah, nekaj jih je imelo tudi težave z duševnim zdravjem. Ko so naju prosili za to, sva se o tem najprej pogovorila kot zakonca in nato z najinimi otroki. Če je bilo le mogoče, sva privolila.
Še posebej imam v mislih mladeniča z zelo težko preteklostjo, ki smo ga sprejeli na prošnjo duhovnika. Bil je odvisnik od drog. Hitro je postal član družine; otroci so ga sprejeli z odprtimi rokami. Ko je odšel, je bilo zelo ganljivo. Izrazil je globoko hvaležnost. Dejal je, da ob prihodu k nam ni več verjel v ljubezen, vendar mu je bivanje v naši družini povrnilo vero vanjo in ga navdalo z željo, da si nekoč ustvari svojo družino. Povedal nam je, da je spoznal, da je naša "skrivnost" skupna molitev vsak večer, četudi nepopolna in včasih glasna. To se nas je globoko dotaknilo in lepo je bilo, ker so otroci lahko slišali to pričevanje.
Kakšno mesto ima vera v vašem vsakdanjem in družinskem življenju? Kako vpliva na način, kako živite, ljubite in vzgajate otroke?
Vera je v našem življenju osrednjega pomena. Moj največji strah je, da bi jo moji otroci izgubili. Vera je vir naše ljubezni, življenja naju kot para in celotnega družinskega življenja. V praksi to pomeni, da vsak večer molimo kot družina, z možem imava skupno jutranjo molitev, ko peljem otroke v šolo, pa Bogu izročimo svoje dni, veselje, žalosti; prosimo tudi za učitelje in sošolce, še posebej za tiste, s katerimi imajo nekoliko bolj zapletene odnose.
Kako doživljate svojo osebno vero?
Pripadam molitveni skupini za matere in skupini Spi Maman, ki jo obiskujem že skoraj 20 let. Gre za spletno skupino s približno sto članicami, razpršenimi po vsej Franciji in tudi po svetu. Vsak dan se zavežemo, da bomo zmolile desetko rožnega venca, enkrat na teden molimo v cerkvi, molimo druga za drugo in molimo po papeževih namenih. Zahvaljujoč tej skupini sem spletla zelo močna duhovna prijateljstva.
Vam je kakšen svetopisemski citat ali misel še posebej blizu?
Da, imam jih več. Recimo "Ljubite drug drugega, kakor sem vas jaz ljubil." Ali: "Ljubiti pomeni dati vse." Moja najljubša misel pa je od svetega Bernarda iz Clairvauxa, ki pravi, da je "merilo ljubezni ljubiti brez mere". Ta stavek mi je res všeč. Pravzaprav se vse vrti okoli ljubezni. To je ključna beseda.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.
