Federico Potočnik je specialist infektolog, novopečeni mož, zelo dejaven tudi v politiki in družbi nasploh. Kot izdaja njegovo ime, je bil rojen v Argentini. To mu daje poseben pečat, saj mu je argentinsko okolje v rani mladosti nudilo odprtost mišljenja in razvijanje drznih idej. Pa komunikativnosti oziroma pristne južnoameriške odprtosti mu tudi ne manjka.
Nadvse rad ima Slovenijo, njegove lovke za znanjem in poznanstvi pa segajo po vsem svetu.
Kaj je tisto, kar vas vsak dan znova motivira, da oblečete zdravniško haljo in pomagate ljudem?
Vedno je lep občutek, ko lahko skrbiš za svojo skupnost. Slovenija je majhna država, vsi se poznamo. Tako da moj pacient ni nikoli tuj, ampak je npr. znančev oče, sorodnikov sosed, žena sodelavca ali pa lastna družina. Zaradi njih vztrajamo v sistemu, ki do nas ni prav prijazen.
Veliko vlagate v znanje, poleg gradnje zdravniške kariere ste opravili tudi študij poslovnih ved na Stanfordu v ZDA, veliko stikov imate v tujini. Zakaj vam je ta širina pomembna?
Verjamem, da mora vodenje zdravstvenih ustanov prevzeti zdravnik. A ne katerikoli, ampak zdravnik z dodatno izobrazbo iz upravljanja oz. menedžmenta. Tako dobimo kader, ki pozna tako medicinsko stroko kot upravljavsko. Da nisem ostal zgolj pri besedah, sem se odpravil po to znanje na Stanford.
Tam srečaš izjemne ljudi z vsega sveta, ki so me celo naučili več kot sama predavanja. Moji sošolci so bili npr. producent filma Twilight, ki je tudi bil finančnik pri JP Morgan v New Yorku, bančnica kuvajtske narodne banke, general ameriške vojske ter sirski begunec, ki ima zdaj več milijonov vreden start-up.
Bogati in revni, a vsi izjemni ljudje z izjemnimi zgodbami. To je bogastvo, ki ga priporočam vsakomur, ki uspe priti na študij v ZDA.
Za klene fante in gospode
Lani ste se poročili. Če uporabim športni žargon, kakšni so vaši občutki po teh prvih mesecih zakonskega življenja? Vas je kaj posebej presenetilo?
Zakonski stan utrjuje zvezo in je začetek družine. Prostor je zdaj pripravljen za otroke, psa in polno družinsko življenje. Rad rečem, da ima Sara srečo z menoj – ampak to rečem samo takrat, ko je ni zraven. (smeh)
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Morda najbolj presegam stereotip, da moški ne plešemo radi. Z ženo rada pleševa in praviloma ne izpustiva veselic poleti in kakšnega gala plesa pozimi. Sicer pa stereotipi nastajajo z razlogom, običajno kar držijo.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
V času covida je pri nas ležala starejša gospa z napredujočo covid okužbo. Zelo prijetna, lahko bi bila vaša ali moja babica. Iz dneva v dan se je njeno stanje žal slabšalo, cepiva takrat še ni bilo, a sem ji poskušal vlivati upanja, da bo vse v redu.
Dozo kisika smo vsak dan zviševali in prišlo je do maksimuma, pa še ni bilo dovolj. Ker je bila po poklicu medicinska sestra, je takoj razumela, ko sem predlagal morfij za lajšanje dihalne stiske. Takrat me je samo pogledala in se zahvalila. Vedela je, da bo umrla, pa je kljub temu s temi besedami tolažila mene. To je bila izjemna lekcija o človečnosti.
Rojeni ste v Argentini, kot mlad fant ste se preselili v Slovenijo, od koder izvirajo vaši predniki. Pogosto izražate ljubezen do domovine. Kaj bi odgovorili tistim, ki glede življenja v Sloveniji veliko "jamrajo"?
Jordan Peterson je pred leti v Ljubljani zelo natančno opisal, zakaj v Sloveniji toliko jamramo. Ljudje se trudimo spreminjati slabe stvari. Ko pa se zaletavamo v zid in je trud zaman, se vsa energija preusmeri v jamranje – ker je to edini izhod, ki nam ostane.
Zakaj se pri nas stvari tako težko spremenijo? Zato, ker je sistem – dediščina bivšega centraliziranega odločanja – posamezniku vzel ogromno moči. Primerov je veliko: plače in pogoje dela v veliki meri diktirajo kolektivne pogodbe in ne neposreden dogovor med mano in delodajalcem. Ali pa nevladni sektor: velik del denarja za nevladne organizacije razdeljuje država, namesto da bi ga državljani sami usmerjali tja, kjer vidimo vrednost. Podobno velja za marsikatero drugo področje.
Tistim, ki veliko jamrajo, rečem dvoje: Najprej volite ljudi in stranke, ki sistematično prenašajo moč in odgovornost nazaj na posameznike in lokalne skupnosti. Komunistično postavljene sisteme je treba zgraditi znova.
Če pa vam ostane še kaj energije, pojdite v akcijo sami. Jaz sem to storil. Tri leta po prihodu iz Argentine, še kot najstnik, sem se včlanil v Novo Slovenijo, ker sem videl, da če nečesa ne naredimo sami, ne bo narejeno.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Moj odgovor je trikrat odgovornost. Svet bo funkcioniral takrat, ko bo vsak sprejel posledice za svoja dejanja. Dokler eni zapravljajo, kar drugi zaslužijo, bodo veliko zapravljali.
V prejšnjem režimu se je kot rak razrasla ideja o kolektivni odgovornosti, kjer nihče ne prevzema odgovornosti za svoje delo in za svoje napake. Želel bi si, da bi Slovenci spet postali takšni, kot je bila generacija mojih starih staršev: pošteni, natančni, odgovorni in korajžni.
Kako se po zahtevnih dneh in dolgotrajnih dežurstvih sprostite?
Se ne. Davek 24-urnih dežurstev je, da si naslednji dan precej neuporaben. Raziskave kažejo, da po slabo prespani oz. neprespani noči pogosteje posegamo po presladki in preslani hrani, ki jo pojemo v prevelikih količinah. Že za branje knjig ni prave koncentracije.
Starejši zdravniki v pogovorih skoraj tekmujejo, kdo je v enem mesecu zdržal več dežurstev. V Sloveniji se torej še ne znamo spopasti s tem, zato vsak počne to drugače. Jaz dopoldne še izkoristim preostanek adrenalina za kakšno nujno zadevo ali zelo blago telovadbo, ki pomaga bolj kot kava, popoldne pa si kot dober Argentinec privoščim siesto.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Težko je to razložiti, ampak polno doživljanje slovenskega sveta je duhovno bogastvo.
V času, ko sem kot mednarodni sekretar NSi veliko potoval po Evropi, sem vsak obisk izkoristil za iskanje idej, ki bi jih lahko prenesli v Slovenijo. Na poti domov sem si na letalu vedno zapisoval misli in predloge, ker verjamem, da domoljubje ni samo čustvo, ampak delo.
Kot argentinski Slovenec ne čutim povezave z nekdanjim jugoslovanskim prostorom, čutim pa močno povezanost z alpskim kulturnim krogom, v katerega smo bili stoletja vpeti. Zato z ženo rada hodiva na Dunaj ali na Južno Tirolsko. Tam včasih čutim več Slovenije kot v Sloveniji sami.
Duhovno me napolni že misel, da lahko stvari izboljšamo. In seveda izlet v slovenske gore. To je privilegij, ki ga ima malo narodov.
