Vera, močnejša od strahu: pogumni kmet, ki se je uprl nacistom

Franz Jägerstätter se je rodil 20. maja 1907 v kraju Sankt Radegund v Zgornji Avstriji. Njegova mama Rosalia si ni mogla privoščiti poroke z njegovim očetom Franzem, ki je bil nato ubit v prvi svetovni vojni. Pozneje se je poročila s Heinrichom Jägerstätterjem, ki je dečka vzel za svojega in dobil tudi njegov priimek.

Očim mu je pomagal pri šolskem delu in Franz je postal navdušen bralec. Živahen, na trenutke nekoliko neubogljiv mladenič je bil prvi v vasi, ki si je kupil motor.

Za njegovo versko življenje je skrbela babica po materini strani, ki ga je že od malega spodbujala k branju Svetega pisma.

Vero pa je Franz še poglobil ob ženi Franziski, s katero se je poročil leta 1936. Takoj po poroki sta poromala v Rim, kjer je svoje življenje še bolj zavestno izročil Bogu.

Svojo družino – v zakonu so se jima rodile tri hčerke – je preživljal s kmečkim delom in ob tem opravljal službo cerkovnika. Vsak dan je prejemal sveto evharistijo. Znan je bil po tem, da je ob pogrebih zavračal običajen dar za svoje služenje in ga namesto tega dajal pomoči potrebnim, čeprav je bila tudi njegova družina revna. Kljub posmehovanju iz okolice je bil odločen, da bo delal po svoji vesti.

Sredi in konec tridesetih let prejšnjega stoletja, ko se je po velikem delu Avstrije začel širiti nacizem, se je ta preprost mož še bolj zakoreninil v katoliški veri. Veliko je premišljeval o poslušnosti legalni oblasti in poslušnosti Bogu, o zemeljskem in večnem življenju ter o Jezusovem trpljenju. Nehal je zahajati v vaško družbo, ker se je kot zagovornik resnice pogosto zapletal v prepire o nacizmu in se je temu želel izogniti. 

Čeprav ni bil del nobenega odporniškega gibanja, je bil leta 1938 edini v svoji vasi, ki je glasoval proti priključitvi Avstrije k Nemčiji, kakor mu je narekovala vest. Njegov glas proti so zamolčali, a od takrat naprej so ga nacisti budno spremljali. Franca je zelo razočaralo dejstvo, da so mnogi katoličani podpirali ta režim.

Dve leti pozneje je bil vpoklican v vojsko, a se je po županovem posredovanju lahko vrnil na domačo kmetijo. Veliko se je spraševal o moralnosti vojne. Prepričan je bil, da je sodelovanje v vojni hud greh, o čemer se je šel pogovarjat celo s škofom v Linzu. Bil je razočaran nad njegovim odzivom in se je kljub temu odločil, da bo zavrnil vsak prihodnji vpoklic v vojsko.

Februarja 1943 je bil ponovno vpoklican na služenje vojaškega roka. Napovedal je svojo zavrnitev boja ter ponudil nenasilno služenje vojaških obveznosti, česar pa mu niso odobrili. Pridržali so ga in 6. julija 1943 je bil obsojen na smrt zaradi uporništva.

Kljub vsem nasvetom, naj se preneha upirati, je Franz vztrajal pri svojem nasprotovanju nacistom. Pri tem ga je opogumljala neomajna vera v Boga. "Vsi mi seveda govorijo, da tega, kar počnem, ne bi smel početi zaradi nevarnosti smrti. Verjamem, da je bolje takoj žrtvovati svoje življenje, kot pa se izpostaviti veliki nevarnosti greha in nato smrti," je zapisal.

Zaporniškega kaplana je presenetil njegov miren značaj. Franzeva psihološka trdnost in predanost Bogu se je kazala tudi v pismih, ki sta si jih izmenjevala z ženo, in drugih njegovih zapisih:

9. avgusta, preden so ga usmrtili z giljotino, pa je 36-letni Franz zapisal: "Če moram pisati z rokami v verigah, se mi zdi to veliko bolje, kot če bi bila moja volja v verigah. Niti zapor niti verige niti smrtna obsodba ne morejo človeka oropati vere in njegove svobodne volje. Bog daje toliko moči, da je mogoče prenesti vsako trpljenje ..."

Papež Benedikt XVI. ga je junija 2007 razglasil za mučenca, 27. oktobra 2007 pa je bil na slovesnosti v Linzu razglašen za blaženega. Goduje 21. maja in je znan kot zavetnik tistih, ki uveljavljajo ugovor vesti.

Ameriški sociolog Gordon Zahn je o tem pokončnem možu napisal knjigo In Solitary Witness (Osamljena priča), režiser Terrence Malick pa je ustvaril film A Hidden Life (Skrito življenje).