Čeprav je njena nosečnost do takrat potekala brez posebnosti, je Sydney Files na pregledu v 16. tednu nosečnosti izvedela, da z dojenčkom ni vse v redu. Zdravniki so ji postavili diagnozo placentalne insuficience – stanja, pri katerem posteljica ne deluje pravilno, zaradi česar dojenček ne dobiva dovolj hranil in kisika ter ne napreduje, kot bi moral.
Za medij People je Sydney povedala: "Predpisali so mi prehrano z veliko beljakovinami in mi naročili, naj si dvakrat dnevno merim krvni tlak. Opozorili so me tudi, da imam veliko tveganje za razvoj preeklampsije. Bilo je izjemno stresno." V 23. tednu nosečnosti je bila sprejeta v bolnišnico zaradi visokega krvnega tlaka in prisotnosti beljakovin v urinu. Dobila je tudi hudo obliko preeklampsije in v bolnišnici je morala ostati do poroda.
Rojen v 24. tednu
Kljub bolnišnični oskrbi se je dojenčkovo stanje poslabšalo in njegov srčni utrip v maternici je začel padati. Zdravniki so se odločili, da ni več časa za čakanje. V 24. tednu je na svet z urgentnim carskim rezom prijokal mali Cooper, težak komaj 520 gramov.
Sydney se spominja tistih trenutkov: "Porod je bil hiter, kaotičen in strašljiv. Vse se je zgodilo tako nenadoma, da sem imela občutek, da sta ogrožena tako moje življenje kot življenje mojega otroka. Nikoli si nisem mislila, da bom doživela tak strah. Vedela sem, da moram vse moči usmeriti v to, da ostanem močna za Cooperja, za svojega moža in družino."
Po njegovem rojstvu se je začelo dolgo in negotovo obdobje bolnišničnega zdravljenja. Ker se je rodil veliko prezgodaj, se je Cooper soočal s številnimi zapleti – krvavitvami v možganih, težavami s prebavili, motnjami vida in zelo občutljivimi, še nerazvitimi pljuči. Zdravniki so predvidevali, da bo moral v bolnišnici ostati vsaj do predvidenega datuma poroda, obenem pa je obstajalo veliko tveganje za različne okužbe.
Skoraj neverjetno se je izognil večini najhujših zapletov, vendar je utrpel resne poškodbe pljuč zaradi intenzivne dihalne podpore, ki jo je potreboval že od prvih trenutkov življenja.
Ko je bil star komaj deset dni, so starši prejeli srce parajoč klic iz bolnišnice. Odhitela sta k sinu in takoj jima je bilo jasno, da je stanje kritično – njegovo telo je začelo odpovedovati, pljuča niso več zmogla.
Obup in nato čudež
Zdravniki so jima povedali, da so naredili vse, kar so lahko. "Povedali so nama, naj se pripraviva, in dovolili, da ga primeva v naročje," se spominja Sydney. "Molila sva za čudež, hkrati pa sva vedela, da morava sprejeti tudi možnost, da Cooper ne bo ostal z nama."
A ravno trenutek, za katerega sta mislila, da bo najhujši v njunem življenju, se je spremenil v nekaj izjemnega. Cooper se je boril dalje in dokazal, da so se vsi zmotili. Sicer je potreboval cevki za hranjenje in dihanje, a postajal je vse močnejši.
Ko je bil star 10 mesecev, je doživel nenadno poslabšanje in morali so ga oživljati. Zdravniki so odkrili, da ima luknjo v srcu. Opravili so poseg, s katerim so mu pomagali.
Mamica Sydney pravi, da po eni strani včasih žaluje za življenjem, ki bi ga Cooper lahko imel, če bi se rodil ob predvidenem roku in brez zdravstvenih težav, po drugi strani pa je počaščena, da lahko spremlja tak čudež. "Ta pot je izjemno težka in zahteva ogromno potrpežljivosti, a je tudi zelo izpolnjujoča," pravi.
"Naučila sem se hvaležnosti za najmanjše korake. Naučila sem se upati tudi takrat, ko se zdi, da upanja ni. Cooper mi vsak dan pokaže, kaj pomeni prava moč."
