Direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Novem mestu Mateja Petric že štiri desetletja dela z otroki in starši, ki se znajdejo v stiski.
Na začetku najinega snidenja z žarom v očeh pove, da svoje poslanstvo opravlja z velikim veseljem, njena toplina in pristna dostopnost pa ustvarjata občutek sprejetosti in zaupanja. Ob obisku njene pisarne ne moreš oditi brez kančka tolažbe, spodbude in novega poguma za naprej.
Kako se je v zadnjih dvajsetih letih konkretno spremenila struktura težav pri otrocih in mladostnikih?
Spremembe so zelo opazne, saj je izrazit porast med seboj prepletenih in nacepljenih težav – to pomeni, da so poleg učnih težav vse pogostejša in tudi vse bolj zaskrbljujoča vedenjska odstopanja ter psihične stiske otrok.
Ko sem začela delati v svetovalnem centru kot pedagoginja, je bilo približno 80 odstotkov mojega dela namenjenega obravnavi težav pri branju, pisanju ter razvijanju učnih strategij – torej vprašanju, kako se učinkovito učiti. Prisotni so bili posamezni primeri otrok s težavami, ki so izhajale iz nerazumevanja v družini ali zaradi neprijetnega počutja v razredu, danes pa je slednjih težav vse več.
Kakšna so ta zaskrbljujoča vedenjska odstopanja, ki jih omenjate, in kako postopate v resnejših primerih?
Pri tem gre predvsem za pojav samopoškodovalnega vedenja, ki sem ga pred desetletji poznala iz res redkih primerov. Sledijo motnje hranjenja, depresivnost, anksioznost in samomorilne misli – te so žal v izrazitem porastu. V takšnih primerih otroka usmerimo h kliničnemu psihologu ali pedopsihiatru, kjer je deležen ustrezne specialistične obravnave.
Kateri je najpogostejši razlog, da starši poiščejo pomoč, in kaj je tisto bistveno, kar želite, da otrok ob vaši podpori pridobi?
Zelo rada poudarim, da v naš center ne prihajajo le po pomoč, temveč tudi po moč.
Starši najpogosteje pridejo zaradi otrokovega učnega neuspeha. Poleg tega pa tudi zaradi čustvenih težav, vedenjskih izzivov in družinskih stisk. Vse več pomoči potrebujejo tudi pri veščinah, kot so reševanje konfliktov z vrstniki in iskanje načinov za uspešno vzpostavljanje medsebojnih odnosov v šoli in doma – včasih otroci s tem niso imeli toliko težav.
Pri svojem delu z otroki nikoli ne izhajam iz ocen ali zgolj iz osredotočenosti na učno uspešnost. Zame je najpomembneje, da se z otrokom poveževa – da mi zaupa, da se začutiva in da verjame temu, kar z njim delim. Želim, da se zave, da zmore več, kot se mu morda zdi, in da ne izgubi upanja. Pomembno je, da otrok razume in verjame, da so vse težave rešljive, če le iščemo poti iz stisk.
Kakšna so vaša opažanja glede predsodkov v družbi, ko gre za iskanje tovrstne pomoči za otroka?
V preteklosti je bilo prisotne več stigme, zato so v večini primerov otroka k nam napotile šole. Danes pa že vrsto let opažam, da nas starši vse pogosteje kontaktirajo sami, kar me zelo veseli, saj to kaže, da predsodki počasi izginjajo. Seveda še vedno prihajajo napotitve iz šol, zdravstvenih domov, centrov za socialno delo in sodišč.
Omenjate, da se pri otrocih danes pojavlja vrsta med seboj prepletenih težav. Kateri dejavniki po vašem mnenju najbolj prispevajo k tem spremembam?
Z gotovostjo lahko trdim, da je zaradi pretirane uporabe zaslonov prišlo do izrazitega porasta težav s pozornostjo in koncentracijo, saj ekrani nudijo veliko hitrih in intenzivnih dražljajev. Pri učenju pa potrebujemo čas, zbranost in doslednost.
Poleg tega so otroci vse bolj navajeni na nekakšen "servis" – vse jim je na voljo takoj in brez odlašanja. Starši sicer želijo svojemu otroku najboljše, vendar to ne vodi vedno v njegovo korist. Ko se pojavijo težave, jih otroci pogosto doživljajo kot nepremagljive, kar vodi v različne stiske, obup, nestrpnost, agresivnost, nespoštljivost in pomanjkanje samokontrole.
Ker so otrokom vse potrebe pogosto zadovoljene, so vse bolj prikrajšani za izkušnjo želje, pričakovanja in hrepenenja.
Kako sodoben način življenja, poln obveznosti in zaslonov, vpliva na vsakdan otrok?
Otroci so pogosto preobremenjeni in vedno v nekakšni pripravljenosti na nove akcije in doživetja – kot "tempirane bombice". Zaskrbljujoče je, ko mi otrok reče: "Kako sem vesel, ker mi danes popoldne ni treba nikamor."
V preteklosti so imeli bistveno manj popoldanskih dejavnosti in so prosti čas preživljali zunaj s prijatelji, kar je bilo zelo dragoceno. Danes pa pogosto ostajajo vsak v svoji sobi pred zasloni ali pa so vključeni v številne organizirane aktivnosti, ki si jih ne izberejo sami, zato si jih pogosto niti ne želijo.
Ko mladostnike vprašam, kako preživljajo čas po pouku doma, pogosto pri vseh dobim podoben odgovor: "Pred ekranom."
Primer sedmošolca: po prihodu iz šole si najprej vzame "počitek", kar pomeni uro in pol uporabe zaslonov (družbenih omrežij). Sledi približno pol ure šolskega dela, nato ponovno prosti čas pred televizijo, pametnim telefonom, vmes pa še trening – in tako mine popoldan.
Kaj po vašem mnenju starši lahko storijo, da razvijejo in ohranjajo pristen odnos z otrokom?
"Ujemite skupne trenutke z otroki, kajti teh trenutkov nikoli ne boste mogli nadomestiti. Otroci bodo hitro zrasli." Tako starše spomnim na dragocene skupne trenutke v družini, saj opažam, da imajo tudi sami vse več popoldanskih obveznosti in nenehno nekam hitijo.
Pomembno je, da z otroki preživijo več kakovostnega časa – prek druženja in pogovora. Ključno je, da znajo vsi v družini ubesediti svoje občutke in jih tudi sprejeti, saj se prav na tej osnovi lahko gradi povezanost v družini. Če starši spremenijo svoje vedenje, bo otrok ob njihovem zgledu lažje spremenil tudi svoje.
V družini se pogovori pogosto vrtijo le okoli šole, ocen in nezadostnem trudu, kar hitro vodi v pridiganje in kritiko – zlasti pri najstnikih pa to ne prinese želenih učinkov.
Pogosto mama pove svoje, oče svoje, otrok molči, navzven pa deluje, kot da so se vse dogovorili. Zato je ključno, da so v pogovor vključeni vsi – tudi otrok, ki mora dobiti prostor, da izrazi svoje misli in občutke.
Kaj pravzaprav pomeni kakovostno preživljanje časa z otroki? Ali je dovolj že to, da smo fizično z njimi, ali pa kakovosten čas pomeni nekaj več?
Edino, kar v življenju zares šteje, so dobri medsebojni odnosi in skupni trenutki – otroci kar kličejo po pozornosti svojih staršev. Pomembno je, da takrat, ko namenite čas otroku, to storite tako, da ste resnično samo njegovi. Z njim se igrajte, kuhajte, izdelujte in oblikujte različne izdelke, si oglejte televizijsko oddajo, pojdite na sprehod, izlet ali tekmo, v kino ali po nakupih, načrtujte družinske aktivnosti ter otroka vprašajte za mnenje.
Tudi hišna opravila so lahko čudovita priložnost za druženje, zato otroka vključite v delo ter mu s tem privzgojite delovne navade – to je dragocena popotnica. Skupni trenutki se zagotovo ne merijo v kvantiteti, v minutah ali urah, temveč v kakovosti preživetega časa – toda brez kvantitete tudi kakovost težko dosežemo.
Kaj bi svetovali staršem, ki imajo občutek, da njihov otrok kljub pomoči ne dosega želenih rezultatov?
Prepričana sem, da do spremembe resnično pride, če smo zanjo pripravljeni tudi nekaj narediti. Ob tem je treba vzpostaviti varno in spodbudno okolje, s konkretnimi in jasnimi dogovori, ter prepoznati in ceniti otrokov najmanjši napredek.
Vendar opažam, da je velik izziv neučakanost – mnogi si želijo takojšnih in velikih sprememb. Tipičen primer takšnega razmišljanja je, ko me otrok s slabšim učnim uspehom vpraša: "Kaj moram narediti, da bom dobil odlično oceno?" Danes namreč pri večini šteje le, če si "na vrhu" – prvi in najboljši. To je močno zaskrbljujoče.
Bistveno je doseči otrokovo zavedanje, da se stvari izboljšajo, če je pripravljen vložiti svoj čas in trud. Zato naj starši svoje otroke spodbujajo k delovnim navadam, saj so le te pot do uspeha. Žal pa vse pogosteje opažam, da prav delo in trud pri mlajših generacijah nista več tako cenjeni vrednoti.
Bi izpostavili kakšno vaše življenjske vodilo, ki bi ga delili z našimi bralci?
Moj moto, v katerega res trdno verjamem, je: "Vedno obstajajo rešitve. Vse je namreč rešljivo, če le iščemo poti in ljudi, ki so nam pripravljeni prisluhniti in priti naproti." Nikoli ne pozabimo, kako velikega pomena je za otroke zgled nas, odraslih. Zato jim bodimo s svojim ravnanjem in načinom življenja svetel zgled.
