"Meni je najlepše, da lahko ljudem dajem Jezusa." To so besede mojega dobrega prijatelja in duhovnega spremljevalca iz enega najinih pogovorov. Takrat sva govorila o tem, kje v tem norem svetu najde motivacijo za svoje delo.
Te besede sem v polnosti razumel šele na letošnjo belo nedeljo. Takrat sem bil postavljen v službo izrednega delivca obhajila in sem tudi sam lahko začutil moč besed: "Kristusovo telo."
Včasih sem samo lovil hostije na pateno
Najprej se vrnimo trideset let v preteklost. Mladi ministrant drži pateno duhovniku in pazi, da kakšen košček obhajila ne pade na tla. Takrat glavna skrb ministrantu (meni) ni bila, kakšen pomen ima hostija v duhovnikovi roki, ampak predvsem misel na to, da se mu drugi ministranti ne bi smejali, če bi s pateno "zgrešil" padajočo hostijo.
Film vrtimo naprej. Leta so minevala, ministrant je svoje mesto prepustil mlajšim. Ustvaril si je družino in razmišljal, kako naj lepoto Jezusovega prijateljstva, ki jo je čutil sam, prenese na svoje otroke.
Preizkušnje so temu možu in očetu poglobile vero v Boga. Odnos z Jezusom, ki ga je pogosto zanemarjal in puščal ob strani, je (ponovno) vse močneje vstopal v njegovo življenje. V njegovo družino.
Oče in sin skupaj v ministrantskih vodah
Ministrantske vrste so se v tem času zredčile. Sin ministranta je izrazil željo, da bi tudi sam postal ministrant. Na veliko noč pred dvema letoma sta tako skupaj stala ob oltarni mizi. Oče in sin. Mladi, nadobudni ministrant in njegov oče, ki mu je ob pomanjkanju zgleda starejših ministrantov predstavil osnovne naloge in zadolžitve.
Spomnim se trenutka, ko sva ob vstalem Zveličarju stopila pred oltar. Jaz sicer v civilu, moj sin pa oblečen v ministrantsko obleko. Čeprav mu je bila nekoliko prevelika, mu je pristajala kot ulita. :)
Ali sem res primeren za izrednega delivca obhajila?
V začetku februarja letošnjega leta me je domači duhovnik presenetil, ko mi je predlagal, da bi postal izredni delivec obhajila. Ko rečem presenetil, mislim ganil. Takoj sem bil za. Še zdaj ne vem, zakaj si nisem vzel nekaj več časa za premislek, ampak sem mu takoj obljubil, da se bom z njegovo pomočjo prijavil in opravil tečaj za izrednega delivca obhajila.
Seveda sem v življenju opravil že zahtevnejša formalna in neformalna izobraževanja kot ta tečaj, zato je morda nekoliko smešno, da sem imel pred tem 'usposabljanjem' rahlo tremo.
A obenem je veliko več kot le tečaj. Je čas za pripravo in razmislek. Kaj meni pomeni sveta evharistija? Kaj si želim z delitvijo obhajila doseči? Bom to zmogel? Sem primeren za to? Kaj bodo ljudje rekli, ko se po dolgih letih ob duhovniku spet pojavi izredni delivec obhajila? Sem jaz sploh prava oseba za to poslanstvo?
Delaš pravo stvar
Bolj ko se je približevala bela nedelja, bolj je v meni naraščala napetost. Čeprav sem se v minulih letih osredotočil na to, da skušam ostati miren tudi v stresnih situacijah, sem čutil, da prihaja prav poseben dan.
Ob vsej pozitivni tremi in ko sem že stotič prebral obred uvajanja v službo izrednega delivca obhajila, sem skoraj v celoti pregnal dvome in našel odgovore na zgoraj postavljena vprašanja.
A vseeno sem na belo nedeljo ob 6.30, ko sem se peljal proti cerkvi, še enkrat pomislil, ali je to res zame. In Bog mi je poslal odgovor – na radiu se je predvajala pesem hrvaškega pevca Gibonnija Činim pravu stvar (Delam pravo stvar, op. a.).
Zadnje potrdilo, da nisem sam. Ob ženi, ki mi je v tem času izrazila vso podporo, ob hčerki, ki je bila ponosna, da ji bo letos po prejemu svetega obhajila tudi ati kdaj podal Jezusa, ob sinu, ki kljub vstopu v pubertetniška leta še vedno s ponosom stoji ob meni pri oltarju, ter zdaj še z neizpodbitno podporo Boga, ki mi je prek hrvaške pesmi neposredno sporočil, da delam prav.
Oče, Kristusovo telo ...
Po obredu uvajanja in potem ko sem sam prejel obhajilo, mi je duhovnik podal ciborij s hostijami. Obrnil sem se proti stopnicam, ki vodijo od oltarne mize proti mestu, kjer se deli obhajilo.
To je to. To je ta trenutek. Trdno sem držal ciborij in si v mislih ponavljal, da se prvič pa res ne smem spotakniti na stopnicah. :) Prispem na svoje mesto in ljudje se mi bližajo.
Priznam, da sem se v dneh pred tem spraševal, kaj če ljudje ne bodo želeli priti k meni k obhajilu in bodo vsi šli k domačemu duhovniku.
Še eno v nizu nesmiselnih vprašanj, a tudi to mi je rojilo po glavi.
Potem pristopi prvi. Dvigne roke in me pogleda v oči. Previdno vzamem prvo hostijo, jo trdno primem s palcem in kazalcem, pogledam gospoda in mu glasno (upam, da ne preglasno) rečem: "Kristusovo telo" ter mu hostijo položim v roke. Mirno. Ganljivo.
Potem pristopajo naprej, nekateri z nasmehom, ki ga niso mogli skriti, saj so bili veseli in ponosni na ta slavnostni trenutek.
Potem pa pristopi moj oče. Dvigne roke, jaz pa dvignem hostijo. Zazrem se mu v oči in vidim, kako je ganjen. Če sem povsem natančen, mislim, da je celo potočil kakšno solzo, pa čeprav tega verjetno ne bo nikoli priznal. :) Skušam ohraniti miren izraz. Ne uspe mi povsem. Trenutek me prevzame in globoko gane. Očeta sem lahko obhajal. Koliko dobrega je on storil zame v mojem življenju. In zdaj mu lahko vsaj delno vrnem. Ponos, ki je sijal iz njegovih oči, solza, ki se je utrnila, in tresoči "amen", ki mu ga je uspelo izreči: boljše potrditve, da "delam pravo stvar", ne bi mogel prejeti.
Bogu hvala
Izredni delivci obhajila smo lahko v veliko pomoč duhovniku. Seveda to ni nič novega – kot rad poudari naš domači duhovnik, so to počeli že prvi kristjani. Zdaj se samo vračamo h koreninam. Obenem pa je to tudi prihodnost delovanja nekaterih (manjših) župnij: da bomo laiki prevzeli odgovornost in pogumno prispevali svoj delež k temu, da ohranimo živo župnijsko življenje.
Bogu hvala, da sem lahko kamenček v tem mozaiku. V mozaiku Božje ljubezni, v katerem nas je obdaril s talenti, ki jih lahko razdajamo za druge.
