Klara po hudi nesreči: “Spet sem se morala učiti pisati, govoriti, hoditi”

Pregovor Človek obrača, Bog obrne še posebej velja za Klaro Krošelj Oblak. Kot zlata maturantka se je vpisala na Medicinsko fakulteto v Ljubljani, smer dentalna medicina. Svojo kariero je načrtovala v zobozdravstvu, vendar se je obrnilo drugače. Tik pred koncem študija se je zgodila prometna nesreča, v kateri je utrpela možganski hematom in pozabila večino vsega, kar se je naučila o dentalni medicini.

Ko se je aprila 2019 vračala domov s študijskih vaj, je močno deževalo, bila je utrujena, hkrati pa je vozila avtomobil, ki ga ni bila vajena. Na spolzki cesti jo je zaneslo na nasprotni vozni pas, kjer je vanjo silovito trčil kombi. Del možganov je zalila kri. V komi je bila šest tednov.

"V tem času je bilo najtežje za moje najbližje. Zdravniki niso znali predvideti, kakšne bodo posledice," pripoveduje Klara Krošelj Oblak.

"Ko sem se zbudila, sploh nisem vedela, kdo sem in kaj počnem. Po travmatski poškodbi glave je bil glavni klinični znak retrogradna amnezija. To pomeni izgubo spomina na dogodke, ki so se zgodili pred določenim trenutkom. Najprej se nisem ničesar zavedala, kar je tudi posledica stanja kome. Potrebovala sem veliko rehabilitacije, da so se nekateri spomini vrnili. Spomnim se svojega otroštva in ljudi, vendar ničesar, kar se je zgodilo približno pol leta pred prometno nesrečo in v tednih po njej."

Po mesecu dni na intenzivnem oddelku je prav toliko časa preživela na Kliniki za nevrokirurgijo. Prestala je dve operaciji, s katerima so ji odstranili hematom. Pri tem so ji morali ostriči lase. Ne spomni se trenutka, ko se je zbudila iz kome v bolnišnici, zavedati se je začela šele med okrevanjem na inštitutu Uri Soča.

"V bistvu sem imela srečo v nesreči, ker sem imela poškodovan levi frontalni del možganov, ki je odgovoren za spomin in zavedanje," optimistično nadaljuje svojo pripoved.

"Nisem se zavedala, da je kaj narobe. Bila sem srečna, da sem se zbudila, da sem živa in ker so bili ljudje okoli mene. Šele pozneje, med rehabilitacijo v Uri Soča, sem začela dojemati, kaj se mi je zgodilo."

Ves čas so bili ob njej njeni bližnji. Zaveda se, da je bilo takrat zelo pomembno, da se je počutila ljubljeno. Za uspešno okrevanje je potrebovala veliko moči in energije, premagati pa je morala tudi svoje notranje boje.

Ko je prišla domov, je hotela takoj nadaljevati študij. Ko pa se je začela učiti za izpit, je ugotovila, da ničesar ne zna. Ni se spomnila, kar je že znala s področja stomatologije, in to le osem izpitov pred koncem študija! "Morala sem še enkrat prebrati vse. Znanje je v bistvu bilo v glavi, vendar ga nisem mogla priklicati."

Novembra 2020 je opravila prvi izpit po nesreči. Z voljo, pogumom, vztrajnostjo in razumevajočimi profesorji, ki so ji za opravljanje izpita dali več časa, je študij dve leti pozneje dokončala in diplomo ponosno pokazala medicinskemu osebju, ki je zanjo skrbelo po nesreči.

Možganski hematom je bil sicer njena edina poškodba, a tudi tedni ležanja v komi imajo posledice. Mišice so upadle in morala jih je okrepiti. "Atrofirale so mi mišice po vsem telesu. Sorodniki so mi rekli, da je bilo, kakor da bi začela znova živeti. Bila sem kot otrok. Spet sem se morala učiti pisati, govoriti, hoditi, vse. Vendar je šlo zelo hitro. V pol leta sem znova pridobila osnove, potem je bilo treba to znanje še nadgraditi, več sem morala brati in govoriti. Po nekaj letih lahko rečem, da sem čisto normalna." Zaradi kome je imela težave tudi s spanjem.

Klara Krošelj Oblak se je od 12. leta ukvarjala z gorskim tekom, leta 2013 je bila celo okronana za miss športa. Tudi med okrevanjem po nesreči ji je šport zelo pomagal. In narava. "Tek v gozdu ob glasbi v sončnem vremenu je najboljša terapija," pravi.

"Zdravniki so mi rekli, da bi težje okrevala, če ne bi bila športnica že prej. Ugotovila sem, da je šport pomemben ne le za fizično, ampak tudi za kognitivno pripravljenost. Tudi šport je namreč povezan z možgani. Gibanje spodbuja nastajanje novih in krepitev obstoječih možganskih povezav. Če si športno aktiven, se ti v telesu ustvarjajo transmiterji in faktorji, ki pospešujejo plastičnost možganskih celic. To pomeni, da se okrepi nastajanje novih sinaps med nevroni. Če najprej tečeš, hodiš ali delaš na vrtu, potem pa se učiš, bo učenje učinkovitejše, kot če se ne bi gibal. Kratkoročna telesna vadba pred učenjem namreč izboljša koncentracijo, pozornost in shranjevanje spomina. Tako smo ustvarjeni."

Med bližnjimi, ki so trepetali zanjo, je bil tudi njen fant. Pomagal ji je tudi, da je premagala strah pred vožnjo. Lani jeseni ji je nadel poročni prstan, potem pa sta se odpravila na poročno potovanje na Sejšele. Po vrnitvi s potovanja je pripravljena na novo službo, vendar ne v zobozdravstvu, saj poklica zobozdravnice ne more opravljati. "Še vedno nisem takšna, kot sem bila pred prometno nesrečo. Če bi želela delati v zobozdravstvu, bi se spet morala naučiti ročnih spretnosti in morda niti ne bi bila sposobna tako dobro delati, kot sem nekoč."

Po tej izkušnji jo zanima nekaj drugega. "Zdaj me zanimajo predvsem možgani, nevroznanost, duševno zdravje in zdravo življenje. Moje okrevanje bo potekalo vse življenje, saj se vsi učimo novih stvari, dokler živimo. Možgani so plastični, zato se lahko neprestano učimo in si to zapomnimo."

Zanima jo področje nekemičnih odvisnosti, v prihodnje pa želi delati na področju javnega zdravja. Njen cilj je ozaveščanje javnosti, kako pomemben je šport za dobro telesno pripravljenost, za kognitivne sposobnosti in splošno dobro počutje ter kako pomembno je živeti zdravo. Hkrati je ambasadorka Zavoda Varna pot, kjer ljudi spodbuja, kako prebroditi rehabilitacijo po prometni nesreči.

Celoten prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.