Ni ga prepričal le razum – očarala ga je Cerkev

Čeprav je bil eden izmed najzanimivejših mladih protestantskih apologetov na spletu, je v nekem trenutku spoznal, da najpomembnejša vprašanja niso samo tista o obstoju Boga, temveč tudi tista o Rimu, papežu in evharistiji.

To je zgodba človeka, ki je poskušal izračunati verjetnost, da je katolištvo resnično, na koncu pa ga ni prepričala le hladna analiza, ampak tudi lepota Cerkve.

Cameron Bertuzzi je začel kot mnogi mladi navdušenci nad filozofijo in vero: s kamero, mikrofonom in gorečo željo, da bi svetu pokazal, da je krščanstvo logično.

Njegov kanal "Capturing Christianity" je med drugimi verskimi vsebinami hitro začel izstopati – namesto moraliziranja in čustvenih pričevanj so gledalci lahko prisluhnili razpravam o obstoju Boga, racionalnim argumentom za vstajenje in video debatam z ateisti.

Cameron je bil evangeličanski protestant, ki je v katoliški Cerkvi bolj videl priložnost za razpravo kot resnično možnost zase. Do katolištva je imel resne zadržke: ni ga prepričalo katoliško razumevanje evharistije, nauk o Mariji mu ni bil blizu, ni maral doktrine o večnem peklu, kot najšibkejšo točko katoliške argumentacije pa je videl papeški primat – doktrino o spoštovanju in avtoriteti papeža.

Potem je spoznal Matta Fradda, avstralskega katoličana in ustvarjalca podkasta "Pints with Aquinas", kar bi lahko prevedli "Kozarec z Akvinskim", ki o veri razpravlja ob pivu. Med njima se je razvilo iskreno prijateljstvo in z njim prostor za resne razprave o evharistiji in pomenu večnega pogubljenja.

Ti pogovori niso bili klasični poskusi medsebojnega spreobračanja v "edino pravo religijo". Njihov ton je bil drugačen: dva intelektualno poštena človeka sta pogumno preizkušala svoje argumente in jih soočala med seboj. Sčasoma je Cameron začel opažati, da njegovi argumenti, ki jih je jemal za samoumevne, niso več tako neomajni, kot se mu je nekoč zdelo.

Po dolgih razpravah in branju, ko so se njegovi številni ugovori proti katolištvu že delno omajali, je Cameron poklical več razmišljujočih protestantskih prijateljev in jih vprašal: "Če bi moral izbrati največjo težavo katolištva, ki bi me morala ustaviti pred spreobrnitvijo – katera je to?"

Odgovori so bili presenetljivo enotni. Niso govorili o Mariji, svetnikih ali evharistiji. Vsi so omenjali papeštvo.

Če je Petrova služba v katoliškem razumevanju napačna, se začne celotna zgradba katoliške Cerkve rušiti; če pa je resnična, se mora protestantizem soočiti z dejstvom, da je nekdo od Kristusa dejansko prejel "ključe" in resnično oblast.

Namesto da bi Cameron sledil občutku, ki ga je že nagibal h katolištvu, je naredil to, kar je znal: odločil se je, da bo s sklepanjem izračunal verjetnost resničnosti katoliškega nauka o papeštvu. Zbral je vse razpoložljive podatke: svetopisemska pričevanja (Mt 16; Lk 22, Jn 21), nauke cerkvenih očetov, podatke o Petrovih naslednikih, biblično tipologijo, pa tudi argumente proti: molk nekaterih starodavnih avtorjev, težke epizode iz zgodovine papežev in protestantske razlage istih besedil. Vsakemu argumentu "za" in "proti" je v preglednici dodelil določeno težo.

Da bi poskrbel za čim večjo objektivnost in najboljše argumente obeh strani, se je pogovarjal tako s protestantskimi teologi in apologeti kot tudi s katoliškimi strokovnjaki. Ko je znova pogledal izračun, se je izkazalo, da verjetnost resničnosti katoliškega nauka o papeštvu znaša okrog 90 odstotkov. V pogovoru z Mattom Fraddom je – še preden je oznanil svojo spreobrnitev – uporabil številko, ki je zaokrožila po spletu: "93,8-odstotno sem prepričan, da je katoliški nauk o papežu resničen."

Eden izmed argumentov, ki so nanj najmočneje vplivali, je bila povezava z Eliakimom, ki ga opisuje prerok Izaija. Eliakim v Davidovem kraljestvu prejme "ključ Davidove hiše" in službo kraljevega oskrbnika. Drugi primer se pojavi v Matejevem evangeliju, ko Jezus reče Petru: "Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva."

Cameron je razumel: "Če želim biti intelektualno pošten, moram priznati, da ima katoliška Cerkev s svojimi argumenti prav."

Vzporedno je dozorevala tudi druga razsežnost njegove poti – tista, povezana z izkušnjo lepote. Kot ljubiteljski fotograf je Cameron občudoval arhitekturo, svetlobo in detajle. V katoliškem svetu pa je, še posebej ob obisku liturgije bizantinskega obreda, odkril vero, ki se ne boji veličastnosti, simbolike, vonja kadila, petja in tišine.

Spoznal je, da to ni le estetski dodatek, temveč konkreten odgovor na vero v Boga, ki je postal človek in deluje po materiji. Ob tem so ga pritegnila tudi življenja svetnikov in praksa molitve, ki je postala prostor resničnega srečanja.

Ko so se številke, argumenti in notranji občutek združili, se je pojavilo najtežje vprašanje: "Kaj pa moja družina? Kje je moje poslanstvo?" Cameron je vedel, da njegova odločitev ne zadeva le njega. Imel je ženo, otroke in prijatelje iz protestantskega sveta. Upočasnil je svoj proces, se posvetoval z bližnjimi in molil. Po razglasitvi odločitve ga je spremljal strah: "Ali sem pravkar uničil vse, kar sem gradil?" Toda hkrati je čutil, da ne more več odlašati.

Odločitev je svojim gledalcem povedal skoraj filmsko: na terasi v Rimu, z baziliko sv. Petra v ozadju. Spregovoril je o pripravi na zakramente, o podpori prijateljev in o nadaljevanju svojega poslanstva.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Kristina Knez.