Ana Jana Špiletič, 25-letna knjižničarka, ki je v najstništvu izgubila oba starša, o žalovanju govori brez olepševanja in brez enostavnih odgovorov. Ta izkušnja jo je zaznamovala, spremenila je njen pogled na življenje in smrt, a tudi poglobila razumevanje človeka. Danes verjame, da vsaka izguba nosi svojo zgodbo in da bolečine ni mogoče predelati po korakih, lahko pa se z njo naučimo živeti.
Kot najstnica ste izgubili oba starša. Kako je ta izkušnja zaznamovala vaše dojemanje življenja in odnosov?
Očeta sem izgubila pri trinajstih, mamo pa pri dvajsetih letih. Takšna izkušnja prinese določen stik z realnostjo – delovanje zdravstvenega sistema ali pogrebnih storitev – ki razvojno ni primeren za mladostnika, zaradi česar se je težko vrniti v prejšnjo sproščenost.
Mama je imela raka in po operaciji, ki ji je podaljšala življenje za leto dni, je bila nekaj časa v domači oskrbi. Z bratom sva začela živeti popolnoma drugačno življenje in prevzela vlogo medicinskih sester, jo umivala, dvigovala, ji menjala plenice …
Največja opora zame je bil starejši brat, ki je po smrti poskrbel za veliko praktičnih stvari: prepise nepremičnin, bančne račune. Imela sva tudi veliko podpore drugih ljudi, a vseeno bi težko rekla, da sem to izkušnjo notranje predelala. Sploh izguba mame je bila zaradi časa covida, ko sem doživela globoko razočaranje nad našim zdravstvenim sistemom in odnosom do umirajočih, še bolj boleča.
Takrat ste bili tudi starejši ...
Res je. Pri trinajstih bi bilo seveda idealno imeti oba starša. Obenem poteka tako intenzivno obdobje razvoja, ki ga moraš opraviti, in te življenje nekako posrka nazaj vase, pri dvajsetih pa si pogosto že na neki prelomni točki in moraš to izgubo sam premostiti v trenutkih, ko bi sicer iskal oporo v človeku, ki ga ni več.
Na srečo sem imela veliko zunanje podpore, a notranje doživljanje je bilo težko. Težko bi rekla, da me je nekaj potegnilo ven – zdi se mi, da včasih doživimo reči, ki jih celo vera ali čuječnost ne morejo takoj spremeniti. S tako izkušnjo žal pride tudi določena črnogledost, a proti njej se je treba boriti. Ne moremo se kar predati tragičnosti.
Verjamem, da so navadno najbolj ljubeči ljudje ravno tisti, ki so šli skozi preizkušnje. S tem nočem sebe opisati kot svetnico, vem pa, da me je ta izkušnja spremenila. Ko si soočen s takšno krutostjo, preprosto vidiš, da so vse, kar preostane, majhna dejanja. Nasmehi neznancev so velikokrat bolj pomenski kot ure terapije in pogovorov.
Kako bi na podlagi svoje izkušnje opogumili mlade?
Vsaka izguba je edinstvena in ni nekih splošnih nasvetov. Obstajajo sicer določene smernice, ampak jaz lahko le povem, kako je žalovanje izgledalo pri meni. Jaz sem izgubila svojo mamo, nekdo drug pa svojo.
Moj edini nasvet je, naj mladi, ki se srečajo z izgubo, iščejo načine, ki jim bodo pomagali: obrnejo naj se na svoje prijatelje, h knjigam po svojem izboru in h katerikoli nebeški prezenci, ki jo priznavajo.
Ob vsem tem pa je morda najbolj pomembno to, da znižajo svoja pričakovanja. So stvari, prek katerih v življenju ne moreš. Ne moreš zapolniti vsake praznine, lahko pa okoli nje zgradiš vrt.
Pomoč je lahko tudi terapevtska ali farmakološka, a predvsem je treba slediti svoji poti, govoriti z ljudmi, ki jim zaupaš. Ni pa pametno pričakovati, da boš prebral "10 korakov za predelavo izgube" in bo to kar pozabljeno. Moral boš živeti naprej, a boš drugačen. V nekem smislu me je prav izguba porinila naprej in morala sem se soočiti z vsem tem.
Kaj pa je bilo najtežje?
Opažam, da se pogosto preveč poudarja prvo leto po izgubi, ko ima človek še veliko podpore in ko družba sprejema žalovanje. V resnici se žalovanje pogosto začne šele pozneje, ko začneš živeti naprej in se zavedaš odsotnosti ljubljene osebe v vsakdanjih trenutkih. Ti nenadni, nepričakovani trenutki so pogosto najbolj boleči.
Spomnim se, kako me je pretreslo, ko sem nekega dne zagledala rakuna, ki je brskal po smeteh, in sem želela to povedati mami, pa je ni bilo. Mislim, da se pravo žalovanje začne takrat, ko se odločimo, da bomo živeli dalje. Če ne živimo, v resnici še ne žalujemo. Čeprav je takrat težko, je treba zdržati z bolečino. Bolje je jokati in pisati slabo poezijo kot se prepričevati v (pre)enostavne pozitivne motivacijske misli, ki jih ne čutimo.
Ne strinjam se povsem s konceptom faz žalovanja, saj daje vtis, da obstaja končna razrešitev. Po mojem mnenju žalovanje nikoli zares ne mine – vedno znova doživljaš svet brez te osebe. Vsak žaluje na svoj način, zato se mi zdi nesmiselno postavljati enotna pravila.
Pogosto se ob takih situacijah pokaže tudi pomanjkanje skupnosti. Ljudje se umaknejo, ker ne vedo, kaj reči. Včasih pa je dovolj že iskren stavek: "Ne vem, kaj naj rečem." Takšna iskrenost lahko pomeni več kot naučene fraze.
Študirali ste primerjalno književnost in filozofijo, kmalu pa boste magistrirali še iz zakonskih in družinskih ved. Kaj vas je vleklo k tem področjem in kako se ti študiji prepletajo v vašem razmišljanju o človeku in odnosih?
Literatura in filozofija sta me zanimali že v gimnaziji, kot način postavljanja vprašanj, ki presegajo vsakdan. Po študiju sem imela veliko teoretičnega znanja, zato me je v okviru zakonskih in družinskih študij zanimalo, kako to znanje prenesti v prakso. Znotraj polj filozofije in književnosti lahko raziskuješ načine, na katere lahko obstajaš kot človek, znotraj študija odnosov pa ugotavljaš, kako je prav, da obstajaš.
Filozofija in psihologija se mi zdita nujno povezani, literatura pa je varen medij, na katerem lahko preizkušaš vse. Papir vse prenese, odnosi pa žal ne.
Vam je pomagalo tudi pisanje in lani ste na natečaju Rdeča nit prejeli prvo nagrado za kratko zgodbo. Kdaj ste začeli pisati?
Mislim, da sem pisala od nekdaj. Zadnjič sem našla svojo prvo "knjigo", ki sem jo napisala v prvem razredu. Govorila je o kužku, ki si je sam šel kupit povodec … 😊 Od vedno so mi bili blizu ti mali pobegi iz realnosti, rada sem brala fantazijo.
Pišem predvsem zato, ker želim raziskovati čustva, odnose, psiho in senčne strani človeka na način, ki je zame smiseln. Zgodb je toliko, kot je bralcev, v vsakem liku, ki ga ustvarim, pa je gotovo tudi nekaj mene. To se zgodi nehote. Sama tega dolgo nisem opazila, potem pa me je neki bralec opozoril, da veliko pišem o bolnišnicah, česar se sploh nisem zavedala.
Čutim, da v pisanju postajam vedno bolj iskrena. Vse, kar se nam zgodi, vpliva na nas. V lastnem življenju gotovo dobivamo veliko vsebine. Žalovanje nosim s seboj – tudi moja magistrska tema je žalovanje in smisel življenja, kar je zelo očitno nadaljevanje zgodbe. Po eni strani pisanje doživljam kot ventil, po drugi pa ne gre le za izlivanje čustev na papir, saj literatura zahteva veliko samodiscipline, razmisleka in dela.
Pisanje pogosto pomaga predelati težke življenjske izkušnje. Se vam zdi, da lahko literatura ljudem pomaga bolje razumeti ljubezen, odpuščanje, tudi smrt?
Škoditi gotovo ne more. Poznamo biblioterapijo, kjer se knjige res bere v terapevtske namene, obstaja pa tudi eskapizem, kjer nekdo, ki je preživel vrsto preizkušenj, želi brati predvsem lahkotno literaturo z dvodimenzionalnimi liki in preprostimi zapleti. Zakaj bi bilo to kaj manj terapevtsko? Znotraj literature se mi zdi najbolj koristna arhetipskost likov, družin, družbe, socialne hierarhije, saj se bralec lahko najde v vsem tem: tako v liku ruskega kmeta kot v razočarani gospodinji.
Ne maram izraza predelana izkušnja, ker stvari, kot je smrt staršev, niso nikoli predelane, a hkrati katarza lastnih čustev ali vživljanje v tuja definitivno pomaga osmisliti to izkušnjo.
Kakšni so vaši ustvarjalni načrti za prihodnost – lahko kmalu pričakujemo vaš prvi roman?
Iz vaših ust v založniška ušesa. Pišem, kolikor mi dopušča čas in sem kar pridna, a ko pomislim, da bo nekdo zapisano bral, se ustrašim in kaj spremenim. Tako včasih skupaj z resnico pade tudi zgodba. Iskrenost je najbrž izziv vsakega pisatelja, če se lahko štejem mednje, a se veselim svojega napredka.
