Včasih človek prebere kakšno knjigo in začuti, da bi bil svet, če bi jo prebrali vsi ljudje, popolnoma drugačen, bolj sočuten in človeški. Tak občutek sem dobila ob branju knjig sicilijanskega avtorja Alessandra D'Avenie. Skoraj vse, kar je doslej ustvaril, je prevedeno v slovenščino. Pri založbi Družina je izšlo šest njegovih del.
V vseh delih zasledimo lik učitelja, ki je pisatelju blizu – tudi sam je namreč profesor latinščine in italijanščine in tako čisto zares živi blizu mladim. Liki profesorjev, ki jih ustvarja, so pozorni, poglobljeni in brišejo meje med profesionalnim in osebnim.
Romani o življenju in smrti, ljubezni in prijateljstvu
Prvi roman, ki ga je napisal D'Avenia, nosi naslov Bela kot mleko, rdeča kot kri. V njem spoznamo Lea, zaljubljenega 16-letnika, ki se muči z učenjem latinščine in nerazumevanjem staršev, obenem pa raste v prijateljskih odnosih, ki ga bogatijo. Jezik, v katerem je napisan roman, je mladosten in uspešno odkriva zapletene misli najstnika. Leo je zaljubljen v Beatrice, ki zboli za levkemijo. Od tod prihaja belina v imenu romana – pri levkemiji, krvnem raku, se namreč nenadzorovano razraščajo bele krvne celice.
Prav ta bolečina nepravičnega sveta Lea prisili, da odraste in se sooči s svojimi strahovi in hrepenenji. To mu uspe ob pomoči nadomestnega profesorja za filozofijo, ki ne uči samo šolske snovi, ampak dijakom pokaže tudi svojo ranljivost in pripravljenost, da gredo skupaj po nejasni poti odkrivanja sebe. Bela kot mleko, rdeča kot kri je roman o življenju in smrti, o ljubezni in prijateljstvu, ki lahko pomaga vsakomur s strtim srcem.
"Lahko me izključijo, lahko mi pustijo ponavljati letnik, sploh me ne zanima. Nihče ne more upravičiti tega, kar se dogaja, če pa je stvar taka, zakaj le bi se moral truditi, da bi kaj naredil? Sam sem in prvič v življenju močan. Ogenj sem in podžgal bom cel svet. Podoba deklice brez las, Beatricine blede sence, pa mi podžiga željo, da preklinjam. Kolnem večkrat, vseskozi, močno. In zdaj se počutim bolje. In spoznam, da Bog obstaja, drugače se ne bi počutil bolje. Če se spopadeš z božičkom, ti ne gre bolje. Če se spopadeš z Bogom, potem da."
In vedno ostanejo stvari, ki jih nihče ne ve
Roman z zanimivim naslovom Stvari, ki jih nihče ne ve ne odstira skrivnosti, ki jim ves svet želi priti do dna, ampak odpre vrata v misli mlade Margherite. V času, ko bi najbolj potrebovala trdno oporo odraslih, da bi se lahko osamosvojila in odrasla, njeno mamo zapusti mož in Margherita ostane brez očeta in brez zaupanja v svet. Da bi našla tisto, kar ji je bilo odvzeto, se odpravi na pot, na kateri jo spremljajo prijatelja Giulio in Marta ter profesor latinščine.
Prav lik profesorja (latinščine), ki se v D'Avenijevih romanih stalno pojavlja, je tisti, ki tudi sam išče odgovore in pogum za svoje življenje. Vedno je nekoliko sanjaški, a obenem skriva zakladnico znanja – vedno znova v antičnih besedilih išče obče človeška vprašanja, ki so stara toliko kot svet. Nekatera ostajajo neodgovorjena za vedno – predvsem vprašanje krivice, obenem pa nobeno nima jasnega univerzalnega odgovora. Gre za najbolj temeljna eksistencialna vprašanja, katerih odgovori se ne skrivajo v knjigah, pač pa v živetem življenju.
"Manjkalo je nekaj ur do začetka šolskega leta. Bila je vrvohodka, razpeta na milijon metrih od zemlje. Brez vsakršne zaščitne mreže. Potopljeni drobci so kot korali prihajali nazaj na površje vodnjaka spominov in vsi so se dotikali njenega očeta. Ženski spomin ne domuje v njeni glavi, temveč predvsem v telesu. Duša in telo sta v ženski združena tesneje in vsak del telesa se spominja, še posebej če je izgubil dlan, ki ga je božala, roke, ki so ga dvigovale, ustnice, ki so ga poljubljale. Spomnila se je očetovega nasmeha, ko ga je vprašala, zakaj je v cirkusu vedno postavljena velika mreža.
"Celo akrobati izgubijo ravnotežje. Toda če padejo, imajo mrežo in ni jim hudega. Cirkus je igra, Margherita." A življenje ni. Zunaj za oknom so se, kot bi bilo vse v redu, v temi sukali ljudje, ona pa je videla množico vrvohodcev brez mrež na krhkih in prepletenih vrveh življenja. Medtem ko so njeni sošolci izbirali prava oblačila, ki bodo prekrila nežno najstniško kožo, je morala Margherita izbrati kožo, ki jo bo nosila, saj je takrat ni več imela. Bila je odrta od bolečine in nihče se ne more kazati tako gol. Še posebej na prvi šolski dan ne."
Kar ni pekel – roman o sicilijanski mafiji
Čeprav Kar ni pekel tako kot prejšnji dve nosi opis "mladinski roman", je njena vsebina nekoliko bolj resna. Federico je 16-letni fant, ki med poletnimi počitnicami pomaga don Pinu, duhovniku, ki živi v najrevnejši četrti Palerma – v Brancacciu. Duhovnik Pino Puglisi je bil resnična oseba, ki ga je leta 1993 ubila mafija. Pisatelju je bil blizu, ker je bil njegov učitelj vere in kulture v gimnaziji.
Federico odrašča v drugem delu Palerma, daleč stran od zla, v katerega so ujeti otroci, ki jih spozna med svojim poletjem v Branciaccu. Kruta resničnost ga prizemlji in na nek način celo očara – želi se vračati in ta del sveta narediti lepši. Roman išče odgovor na vprašanje "Ali je v temnem svetu mogoče prižgati luč?" in ga najde: "Seveda!"
"Politiki? Saj politika ne rešuje ljudi. A in velikokrat je takšno stanje ustreza. Štejejo samo izbire posameznikov. Ti si politika, fant, tvoje odločitve, ki jih vsak dan sprejemaš, ko hodiš po tej ulici. Se spomniš fanta, ki te je udaril? Kaj bi mu naredil v tistem trenutku?"
"Ubil bi ga."
"Vem. Vendar če se ne naučiš ljubiti, a boš tudi ti ostal otrok. Ljubiti takšne, kot je on, je edina politika, ki bo spremenila Brancaccio. Obsojati je prelahko. Reči, da je kriv politični sistem? Tudi. Treba je pustiti, da pšenica in plevel skupaj rasteta. Vedno sta in vedno bosta rasla skupaj. Ljuljka je izredno hitra, ima površinske korenine in se popolnoma skrije med pšenico, ne moreš je izruvati, ne da bi poškodoval pridelek. Ni dobrih in slabih, temveč sta pšenica in ljuljka v vsakem človeku. Razlika bo opazna ob svojem času. Iz zrnja se naredi kruh, iz plevela pa kres. Vplivno območje ljuljke je treba zmanjševati korak za korakom."
"Jaz tega ne znam."
"Kdo pa zna? 'Kdor ljubi, najde pot.' Toda ljubiti je stvar moških. V življenju se učimo vseh mogočih stvari. Naučijo nas vsega. Ljubezni pa, ki je najpomembnejša stvar, nas ne nauči nihče. In vendar, če se tega ne naučiš, ostaneš nepismen življenja."
Klic
V njegovem zadnjem mladinskem romanu, ki je že izšel pri založbi Družina, se D'Avenia posveti liku slepega srednješolskega profesorja Omera Romea, ki dobi delo kot nadomestni učitelj naravoslovja v razredu problematičnih dijakov tik pred maturo. Prav zaradi slepote, ki jo pri sebi težko sprejema, uspe nagovoriti dijake s tem, da jih "vidi" na drugačen način: zmore jim prisluhniti in se jih dotakniti.
Najstniki, ki v svojih dušah nosijo (tudi) velike bolečine, strahove in preizkušnje, se prek ranljivosti učitelja odpirajo v svoji ranljivosti in postajajo vedno bolj iskreni s svojimi prijatelji, z učiteljem in s seboj. Ganjeni so, ko vidijo, da je profesorju zanje resnično mar, in odločijo se, da bodo njegov način učenja ponesli v svet. Roman je odličen tudi za vse učitelje, ki si želijo obnoviti iskrico, zaradi katere so začeli delati v tem poklicu.
"Vaši obrazi, vaši glasovi, vaša imena so bili kraj, kjer sem se dotaknil tega prepleta gravitacije in miline, ki je telo življenja. Vi ste bili moja vera, naučili ste me, da je edina točka opazovanja sveta, edina izbira, ki nam povrne vid, zvestoba življenju. Samo tako ne zapravljamo časa, ravno nasprotno, ga množimo. Einstein je imel prav: čas ni absoluten in se meri samo v razmerju z gibanjem opazovalca. Čas, ki sem ga pridobil, je čas, ki sem ga uporabil, da sem zapustil samega sebe in se premaknil v vašo smer; to je čas, ki ga nisem zapravil za izdajanje življenja, to je čas, ki ga nisem porabil za umiranje, to je čas, v katerem sem vas ljubil." (V iskanju zapravljenega časa, Dnevnik slepega učitelja)
Prisrčno vabljeni k branju. Vse knjige italijanskega pisatelja najdete tukaj.
