Koliko moških poznate, ki bi svoje življenjsko poslanstvo našli v lajšanju stisk starejših? Gašper Novak je eden takšnih. V Moških skrivnostih je spregovoril tudi o ženi Klavdiji, s katero skupaj vodita podjetje, pogumu, očetovstvu, knjigi, izzivih, padcih in življenjskih prelomnicah. "Že v mladosti sem si zelo želel potovati, vendar nisem vedno našel ljudi, ki bi šli z mano. Namesto da bi čakal ali obupal, sem preprosto šel sam. Samostojna potovanja po svetu so me zelo oblikovala," je med drugim dejal.
Služba, žena, otroka, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Včasih je to kar izziv. Če ne bi bilo žene Klavdije, ki me zna malo ustaviti, bi bil verjetno še več v podjetju, kot sem že zdaj. Res je, da sva oba z mislimi pogosto pri delu, tudi ko fizično nisva v pisarni.
Manj prijetne obveznosti so večinoma povezane s podjetjem: reševanje težav in izzivov, ki jih ni mogoče odložiti. Sam pa najbolj uživam v ustvarjalnem delu, ko razmišljam, analiziram in izboljšujem stvari. Ravno zato včasih izgubim občutek za čas, pri čemer me Klavdija zna pravočasno opomniti.
Tudi doma nas čakajo projekti. Trenutno gradiva hišo in skrbiva za manjšo kmetijo s štirimi konji, veliko časa pa preživim z otrokoma tudi skozi delo. Sin Patrik je zelo priden in vedoželjen, tudi hči Izabela se vse bolj vključuje.
Časa zase ni veliko, če ga je kaj, si ga s Klavdijo vzameva za kratek sprehod, zvečer pa si kdaj privoščim tudi kakšno videoigro. Na koncu pa lahko rečem, da v tem, kar počnem, res uživam. Zato nimam občutka, da potrebujem poseben čas zase. Zame je na nek način vse, kar počnem, že del tega.
Za klene fante in gospode
S Klavdijo sta tudi sodelavca v podjetju Blaginja, ki ga vodita skupaj. Kako razmejujeta službene ter družinske in zakonske pogovore?
Res je, s Klavdijo preživiva praktično 24 ur na dan skupaj, zato se službeno in zasebno življenje močno prepletata. Podjetje doživljava kot najinega tretjega otroka, zato je popolno ločevanje teh stvari v najini situaciji precej težko.
Službene zadeve pogosto rešujeva tudi popoldne, medtem ko se družinske stvari kdaj uredijo že dopoldne v pisarni. Pri nama stvari potekajo precej preprosto, hitro se pogovoriva in prideva do kompromisa. Velikokrat se pošaliva na račun reka "happy wife, happy life" (srečna žena, srečno življenje, op. a.), ki se ga kar držim.
Veliko pogovorov poteka tudi v avtu, skupaj z otrokoma, ki tako veliko slišita o podjetju in razmišljanju, kar se že pozna tudi pri njunem odnosu do dela. Sam na to ne gledam kot na nekaj, kar bi moral strogo ločevati. Bolj se mi zdi pomembno, da se zavestno odločiš, koliko časa boš namenil določeni stvari in kdaj. Na koncu je treba uskladiti vse; tako družino kot podjetje.
Kako razvajate svojo ženo?
Z ženo sva zdaj zelo osredotočena na gradnjo najine hiše, ki si jo oba že dolgo želiva. To, da opazujeva, kako najina skupna vizija raste in postaja resničnost, je pravzaprav trenutno največje razvajanje za oba – občutek, da ustvarjava nekaj svojega in da bova kmalu lahko rekla: to je najin dom.
Moram pa priznati, da je tudi življenjsko obdobje, v katerem sva zdaj, na svoj način zelo razvajajoče. Otroka sta že večja in vse bolj samostojna, kar pomeni, da imava po dolgem času spet več prostora zase.
Najlepši trenutki za naju so pogosto zelo preprosti: sprehodi, kjer se lahko v miru pogovoriva, si vzameva čas drug za drugega in skupaj predelava tako vsakdanje stvari kot tudi večje izzive. Ravno ti trenutki so za naju največje razvajanje.
Veliko se ukvarjate s starejšimi, bolnimi onemoglimi. Kako ste našli svoje poslanstvo?
Moram reči, da sem imel v življenju kar veliko srečo, saj sem svoje poslanstvo našel že zelo zgodaj. Že v osnovni šoli sta me zanimali dve področji – zdravstvo in ekonomija. Na to je močno vplival tudi sosed, ki je bil reševalec in me je nekajkrat vzel s seboj v službo, da sem videl, kako to delo poteka. Od takrat naprej sem vedel, kaj me veseli.
Ko sem začel obiskovati srednjo zdravstveno šolo, sem si govoril, da s starejšimi ne bom nikoli delal, ampak, saj veste, zarečenega kruha se največ poje. Po končani šoli sem dobil pripravništvo v Domu starejših občanov Kolezija, kjer sem res užival in se na nek način "zaljubil" v delo s starejšimi. Od takrat naprej so vse moje odločitve vodile v to smer.
Skupaj z ženo Klavdijo sva najprej ustanovila podjetje za pomoč starejšim na domu, pozneje pa leta 2018 še podjetje Blaginja – medicinski pripomočki, kjer sva nego dopolnila z izdajo in izposojo medicinskih pripomočkov na naročilnico ZZZS.
Zaradi rasti podjetij sva dejavnost nege na domu prodala in se danes bolj osredotočava na reševanje konkretnih težav starejših s pomočjo medicinskih pripomočkov.
Iz tega poslanstva je nastala tudi moja knjiga Kaj mi pripada v jeseni življenja, ki na enostaven način razlaga pravice starejših. Natisnili smo 3000 izvodov, danes pa je zaradi aktualnosti brezplačno dostopna tukajle. Trenutno pripravljam tudi nove vsebine, s katerimi želim starejšim še dodatno pomagati do bolj kakovostnega življenja.
Danes se sicer nekoliko bolj ukvarjam z ekonomijo kot neposredno z zdravstvom, vendar skozi delo, stik s strankami in pisanje knjig ostajam tesno povezan s starejšimi. Prav ta kombinacija obeh področij pa se mi zdi največja prednost, saj se moje delo na ta način res lepo dopolnjuje.
Zakaj vas to delo veseli? Kakšne odzive dobivate?
Moram reči, da imam res neizmerno srečo, da sem našel delo, ki me osrečuje. Veliko ljudi se sprašuje, kako lahko nekdo dela do poznih let, ampak jaz to popolnoma razumem.
S Klavdijo imava oba isti poklic – diplomirana medicinska sestra in diplomirani zdravstvenik. In tudi v podjetju zaposlujemo večinoma ljudi iz zdravstvene stroke. Mislim, da imamo že po naravi razvite lastnosti, kot so empatija, prilagodljivost in ustrežljivost. Ravno to so tudi temeljne vrednote našega podjetja: da prisluhnemo, svetujemo in pomagamo. Zaradi našega znanja in izkušenj lahko ljudem res strokovno pomagamo, kar se mi zdi ključno.
Živimo v času, ko nas lahko stranke na vsakem koraku ocenjujejo in to tudi redno počnejo. Imamo izjemno dobre odzive, tako na Googlu kot na družbenih omrežjih. Stranke se vračajo, nas priporočajo naprej, kar je zame največji dokaz, da delamo dobro.
Posebej lepo pa je, ko prejmemo kakšno sporočilo ali e-mail, kjer nas ljudje prosijo, da bi odprli poslovalnico bližje njihovemu kraju. To je res močan signal zaupanja in hkrati velika motivacija, da nadaljujemo in rastemo naprej.
"Očetovstvo me izpolnjuje, ker … ?"
Ker je moj cilj v življenju, da me otroka prerasteta; tako intelektualno kot značajsko in v osebnostni rasti. Želim jima predati vse svoje znanje in izkušnje, da lahko na tem gradita naprej in se razvijata v še boljši osebi. Pomembno mi je, da ne ponavljata mojih napak, ampak se iz njih učita in na njih zgradita nekaj več.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Po mojem mnenju danes najbolj primanjkuje potrpežljivosti, nesebičnosti in delovnih navad.
Potrpežljivosti zato, ker smo ljudje vse bolj nestrpni drug do drugega in želimo imeti vse takoj. Nesebičnosti, ker se pogosto preveč osredotočamo samo nase in na svoje interese, pri tem pa pozabimo, da imajo tudi drugi svoje težave in stiske.
Tretja stvar pa so delovne navade. Zdi se mi, da si danes marsikdo želi hitrega uspeha brez vloženega truda. Kot da bi vsi želeli bližnjice do uspeha. Ampak dolgoročno brez dela in vztrajnosti ne gre in mislim, da nas bo realnost prej ali slej na to tudi spomnila.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Težko bi izpostavil en sam dogodek, saj je bilo v življenju veliko preizkušenj, ki so me postopoma oblikovale v to, kar sem danes. Vedno sem razmišljal nekoliko drugače in bil bolj človek akcije kot čakanja.
Že v mladosti sem si zelo želel potovati, vendar nisem vedno našel ljudi, ki bi šli z mano. Namesto da bi čakal ali obupal, sem preprosto šel sam. Samostojna potovanja po svetu so me zelo oblikovala. Dala so mi samozavest, širino razmišljanja in občutek, da se da marsikaj doseči, če si upaš.
Vedno sem si želel biti uspešen in si to želim še danes. Nisem čakal, da uspeh pride sam od sebe, ampak sem začel aktivno delati na sebi. Bral sem knjige uspešnih ljudi, se učil od njih in začel stvari tudi preizkušati v praksi.
Bil sem tudi na točki, ko sem resno razmišljal, da bi se preselil v Anglijo, ker sem vedno čutil, da želim nekaj več, čeprav takrat še nisem znal točno opredeliti, kaj to je nekaj več.
Potem pa sem spoznal Klavdijo in vse se je obrnilo v drugo smer. Z njo sem dobil življenjsko sopotnico, s katero danes skupaj uresničujeva cilje, tako poslovne kot osebne. In prav ta skupna pot je verjetno ena najpomembnejših prelomnic v mojem življenju.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Moram priznati, da vse obveznosti in tempo pustijo svoj davek. Ljudje pogosto vidijo samo rezultate, ne pa tudi cene, ki jo plačaš za to. Tudi sam sem se v preteklosti že soočal s tesnobo, utrujenostjo in fizičnimi znaki stresa. Pred kratkim sem moral celo na urgenco zaradi zelo povišanega srčnega utripa, kar je bil zame močan opomnik, da telo prej ali slej pokaže, kdaj je preveč.
Za zdaj mi uspeva te stvari obvladovati, vendar se zavedam, da moram biti na to pozoren. Ko začutim, da je vsega preveč, si pomagam tudi z obiskom bioenergetika, kjer se umirim in ponovno napolnim z energijo. Veliko mi pomenijo tudi sprehodi z mojo predrago po naravi, kjer si vzameva čas zase in malo odklopiva od vsakdanjega tempa.
Sicer pa iskreno: pogosto gremo iz enega cilja takoj na drugega. Žena mi večkrat reče, da si premalokrat vzamemo čas, da bi se ustavili in uživali v doseženem, in tudi prav ima. Ampak tak tempo življenja trenutno pač živimo in se sproti učimo, kako ga bolje uravnotežiti.
