Na oltarju gledam monštranco. Včasih preprosto, minimalistično, drugič baročno, zlato, okrašeno z rožami, nakičeno. Tretjič ceneno, pozlačeno, da prekrije nevreden, že malo zarjavel "pleh". A vsakič znova me presune ista skrivnost: ko vanjo položijo Jezusa, postane lepa, prelepa.
Ne zaradi oblike. Ne zaradi materiala. Zaradi Njega.
Občutek Doma
Rada sem pred Najsvetejšim. In največkrat jokam. Kar tako, "brezveze". No, seveda ne "brezveze", ampak iz neke globoke ganjenosti, ki je ne znam ubesediti. Kot da se duša končno sreča z Domom, z nebesi, s svojim stvarnikom. Tisti Jezus v monštranci je "navadna" bela hostija, bolj preprosta ne bi mogla biti. A vsakič občudujem njeno pretresljivo lepoto in milino. "Ženin moje duše," bi rekla Sara Ahlin Doljak …
V to moje doživljanje je posegel, skoraj zarezal stavek, ki ga je na seminarju Družine in Življenja z naslovom Božje kraljestvo je v vas izrekel kapucin br. Miro Pavšek:
"Po obhajilu smo vsi žive monštrance."
Začutila sem, kako mi oči spet zalivajo solze. Saj teoretično vem, da sem tempelj Svetega Duha in da v meni prebiva On … Ampak kaaaajj? Jaz da sem tista plehnata, nakičena monštranca brez vrednosti, ki postane neopisljivo lepa, ko položijo vanjo Jezusa?!
Jokala sem.
Včasih se počutim neurejeno, sivo, polno prask, še več: včasih celo povzročam trpljenje, včasih v meni kaj gnije ... Pa vendar v trenutku, ko hostija počije v meni, postanem nosilka nebes. V sebi nosim Božje kraljestvo.
Zakaj sem šla k frizerju
Misel o živi monštranci mi je prinesla še en preblisk. Če sem jaz tista, ki svetu kaže Jezusa, če sem jaz njegov "okvir", ali ni prav, da je ta okvir lep?
Začutila sem dolžnost, da se uredim, grem k frizerju, da poskrbim za svoje telo, si kupim še kakšno lepo oblačilo. Ne iz nečimrnosti, ampak iz spoštovanja do tistega, ki ga gostim v svoji duši. Kot odgovor na njegovo ljubezen. Jezus sicer vsako našo bedo sam spremeni v lepoto, a v srcu sem začutila željo: Gospod, želim ti dati najlepši možen prostor. Želim, da te svet vidi v lepi "monštranci".
Nebesa so nekje nad oblaki? Ne.
Boga torej ne gledam samo pred seboj – v monštranci na oltarju. Nosim ga v sebi. Hodim z Njim. Ga prinašam v vsakdanje trenutke, med ljudi, v drobne geste.
Naše skromne predstave o nebesih nam večkrat slikajo Božje kraljestvo nekje tam nad oblaki, onkraj vesolja.
Ne. Božje kraljestvo je v nas.
