Današnji kristjan živi s preveč hrupa v glavi. Življenjske skrbi ga odvračajo od tega, kar je resnično pomembno, ob tem pa se noče ustaviti in poslušati, kaj mu govori vest: "Pripadaš Bogu in nekega dne se boš vrnil k njemu." Noče prekiniti svojega aktivizma in začne razvijati trdosrčno energijo, ki ga bo na koncu pripeljala do padca.
In tako kot pri vsaki bolezni so tudi tukaj simptomi, na katere moramo biti pozorni.
1Ni časa za Boga
Vsak kristjan ve, da bi moral moliti, vendar nekateri iščejo izgovore, da temu ne bi posvetili niti pet minut na dan. Vedno so zelo zaposleni, še bolj pa, ko gre za Boga. Tudi v tihih trenutkih nočejo govoriti z Gospodom. Enako je z ljudmi, ki jim niso všeč. Ignorirajo njihovo prisotnost in se jim izogibajo za vsako ceno. Z Bogom ravnajo enako.
2Spoved je le izpolnitev dolžnosti
Res je, da gredo k spovedi, toda skušnjava jim govori, da morajo to storiti naglo, samo da bi prejeli odvezo. Njihovo kesanje ni iskreno in zato tudi spoved v resnici ni veljavna, saj je bila slabo opravljena in ne z namenom, da bi se poboljšali ali spreobrnili.
3Neudeležba pri evharistiji
Enako bi lahko rekli za prisotnost pri evharistiji: gredo, da bi se izognili grehu, a ne molijo, v srcu se ne pridružijo skupnosti. Mislijo na druge stvari, na karkoli drugega kot na daritev Jezusa, ki se dogaja na oltarju. Sveta maša, doživeta s takšno brezbrižnostjo, v duši kristjana obrodi malo sadov.
4Ignoriranje brata v stiski
Na ulicah vidijo veliko beračev in si mislijo: "Ta je še mlad, naj dela!" in gredo mimo reveža, ne da bi se mu sploh nasmehnili. Res je, da včasih nimamo s seboj niti enega evra, toda z vsakim brezdomcem bi morali ravnati kot s človekom.
Želim si, da bi se spomnili, da se v najbolj ranjenih pojavi sam Kristus in da nas Gospod kliče po njih. In ne samo po brezdomcih, tudi po osamljenih, starejših, bolnih …
5Verjame, da je dober človek
Vest trdosrčnega kristjana je otopela, srce se ob grehu ne vznemiri več. Misli, da je dober človek, ker nikomur ne škoduje. Demon ponosa mu preprečuje, da bi se odprl Božji milosti, in noče poslušati nikogar, ki ga opozarja, da ni na pravi poti.
Čuti se samozadostnega in misli, da si je nebesa že zaslužil, ker je "Bog zelo dober in nikogar ne obsoja", zato se ne trudi, da bi se uprl svojim grehom in resnično spreobrnil.
Ali prepoznate katerega od teh simptomov v svojem življenju?
Dokler živimo, obstaja možnost
Treba se je zavedati, kaj počnemo s svojim notranjim življenjem, in prositi Boga za odpuščanje, pri čemer v sebi spodbujamo to, kar pravi Katekizem katoliške Cerkve:
"Človekovo srce je okorno in zakrknjeno. Treba je, da Bog da človeku novo srce. Spreobrnjenje je predvsem delo božje milosti, ko stori, da se naša srca vrnejo k Bogu: 'Obrni nas, Gospod, k sebi, in se spreobrnemo!' (Žal 5,21). Bog nam daje moč, da znova začnemo." (KKC 1432).
Spomnimo se, da imamo, dokler živimo, možnost kesanja in da s smrtjo ostaneta le sodba in naša končna usoda. Naj nam Gospod pomaga, da se vrnemo k njemu, da se ne izgubimo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.
