“Z možem si dava prednost pred vsemi drugimi”

Kati je žena in mama dveh majhnih sinov, po izobrazbi anglistka in hispanistka. A kot pravi, na tem področju še ni delovala, saj trenutno daje prednost materinstvu.

Eden od neločljivih delov njenega življenja je tudi glasba. Zaključila je program jazz petja na ljubljanskem Konservatoriju, že prej pa je obiskovala pouk violine v glasbeni šoli. "Več let sem igrala v orkestru Glasbenega društva NOVA in v godalnem kvartetu, zdaj še kdaj zaigram z bratom v godalnem duu Čelo in pol. Veliko let sem pela v dekliškem zboru. Lani sem sodelovala pri snemanju CD-ja skupnosti Emanuel," našteva svoja številna glasbena udejstvovanja.

Njen prosti čas največkrat zapolnjujejo knjige – bere raznolike žanre in pogosto kar več knjig hkrati – in poslušanje podkastov (Bible in a Year, Pints with Aquinas, Do nebes, podkast Družine in Življenja).

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
V trenutnem obdobju bi izgledal tako, da se vsi zbudimo naspani ob 6.30, skupaj pojemo zajtrk in se pripravimo. Moža in starejšega sina pošljem v službo in vrtec, potem pa si skuham kavo, molim in delam "svoje stvari", medtem ko se dojenček sam zamoti.

Realno je tako, da je dojenček ob takem času že zaspan, tako da ga uspavam v nosilki in grem še sama z njim spat. Tudi to bi mi bilo super, če bi le spal več kot pol ure naenkrat in bi se lahko vsaj naspala z njim. Okrog sebe vedno vidim toliko stvari, ki potrebujejo mojo pozornost, da se pogosto težko odločim in se osredotočim le na eno. Sicer se je po rojstvu drugega sina nekaj v meni spremenilo in kar malo na novo odkrivam, kaj me zares napolnjuje.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Želim si, da bi moja zunanjost svetu odražala dostojanstvo, ki ga imam kot ženska in Božja hčerka. Če sem urejena, se dobro počutim, saj tudi zunanja podoba vpliva na notranjost, ne samo obratno. Ljudje nismo duše, ki imajo telesa, ampak smo duša in telo. Oboje je pomembno za našo duhovnost.

3. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Me uči nesebičnosti in radostnega razdajanja. Je sad ljubezni, ki prekipi in se razlije v novo življenje. Vleče me ven iz sebe ter me dela bolj pristno in prisotno. Je velik dar.

4. Kako z možem ohranjata iskrico v zakonu in zakaj se vama zdi to pomembno?
Z možem rada preživljava čas skupaj in se pogovarjava o vsem, kar nama pride na misel. Dava si prednost pred vsemi drugimi. Obema je najin odnos bistven za delovanje v družini in v svetu. Pomembni so tudi drobni, vsakodnevni dotiki, na primer, da se oplaziš s prsti, ko greš mimo.

Zadnje čase premišljujem o nasvetu, za katerega mislim, da smo ga dobili na temeljnem DiŽ-evem seminarju: nikoli si ne domišljaj, da svojega moža ali ženo poznaš v globino duše. Vedno nam ostaja skrivnost in zavedanje tega ohranja svežino v zakonu.

5. Ste prevajalka knjige Poveličuj 90, ki je in bo nagovorila številne žene. Kako je vsebina nagovorila vas?
O knjigi bi se lahko še in še razgovorila. Že samo zgodba, kako je prišlo do njenega prevoda, je polna milosti in Božjega posredovanja. Če se ne bi vpisala na pedagoško smer programa na fakulteti, če ne bi spoznala prijateljice Tinkare, če se ne bi odzvala njenemu vabilu, da se pridružim študijski ženski skupini, kjer sva izvedeli za Poveličuj, če ne bi sprejela njene pobude, da se ga lotiva, če se ona ne bi zaposlila na založbi in me povabila, da prav jaz prevedem to knjigo … Osupla sem nad tem, kako Bog na konkreten način uresničuje naše sanje – v mojem primeru, da bi bila literarna prevajalka. 

V vsebini me najbolj nagovarja izredno jasen in nedvoumen klic k svetništvu. Vsaka od nas je poklicana, da bi postala svetnica – to je delež, ki nam je namenjen. To lahko dosežemo le tako, da se osvobajamo svetnih navezanosti ter se tesno oklenemo Jezusa, ki je naša moč in naša rešitev.

Šele ob branju sem spoznala, da je namen postenja in zatajevanj odstraniti motnje, ki nam preprečujejo, da bi resnično začutile svojo žejo in hrepenenje po Bogu. Praznino, ki ob tem nastane, pa moramo napolniti z dobro hrano – Božjo besedo, svetim izročilom, ki ga prejemamo v Katekizmu, in pričevanju svetnic – žensk, ki so cilj že dosegle. Vse to bogastvo je avtorica knjige Kaylene Brown uspela zajeti v bogatih premišljevanjih za vsak dan.

6. Kaj vam pomeni glasba, ki se ji veliko posvečate, oziroma njeno (po)ustvarjanje?
Bog nas kliče, da smo njegovi sodelavci pri stvarjenju; tako je vsako (po)ustvarjanje uresničevanje naše človeške narave v polnosti. Ustvarjalnost nas dela človeške – ko ustvarjam, postajam bolj jaz. Zdi se mi, da to še posebej velja za glasbo, sploh petje, ki je na najbolj prvinski način zapisano v telesu vsakega človeka. Nekaj v meni me kliče, da moram peti – vsak dan, sama pri sebi, s svojimi otroki, v zboru, pri slavljenju, na odru pred drugimi. 

Hvaležna sem, da sem se že v otroštvu začela učiti umetnosti igranja na inštrument in glasbene teorije, ki je kot učenje tujega jezika ali matematike, ko se ti počasi odpira skrivnost celega vesolja. Pri študiju jazza sem lahko svoje znanje še poglobila. Učne ure petja ne zajemajo samo glasu, ampak osebo v celoti, saj je bistveno, da ozavestiš dele telesa, držo, dihanje in mišice, na katere sicer nisi pozoren. Svoji profesorici veliko dolgujem, mislim, da deloma tudi to, da so moji porodi potekali tako gladko.

Glasba tudi daje nov smisel in večji pomen besedam, ki si jih lahko bolj zapomnimo in jih drugače dojamemo, če so zapete. Nekajkrat sem bila na seminarjih Zavoda za cerkveno glasbo, kjer poudarjajo pomen besed v glasbi, ki jo pojemo pri maši.

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Ena največjih preizkušenj je bilo zame poporodno obdobje pri prvem otroku, ko so težave z dojenjem za sabo potegnile še cel kup zdravstvenih zapletov in seveda nespanja. Vedno bolj se zavedam, kako me je takrat nosila Božja milost, da sem se lahko razdajala, ne da bi se nepopravljivo zlomila, in da naju je z možem to še bolj povezalo.

Že med samo preizkušnjo sem zmogla biti hvaležna, da sem lahko izkusila, kako težki so lahko meseci po porodu, saj mi je to vlilo neizčrpno sočutje do drugih mam, večje razumevanje stiske drugih in zavedanje, da če se še tako trudiš, ni niti približno vse odvisno od tebe.

Pokonci me je držalo premišljevanje o tem, kako se v meni zrcali Jezusova žrtev, ko v svojem telesu umiram, da bi dala svetu novo življenje. Ob bolečem dojenju je bila moja molitev beseda: "To je moje telo, ki se daje za vas." Vsak dan sem si popevala pesem Sveta evharistija Urške Šutar.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Običajno se moram spomniti, da kaj pojem, pa sem boljše :)

9. S čim, kje, kako se duhovno napolnite?
Globok duhovni izvir so duhovne vaje v tišini, posebno ignacijanske – le enkrat sem bila na enotedenskih in še zdaj veliko črpam iz spoznanj, ki sem jih takrat prejela.

Vsak dan se obdajam z duhovnimi vsebinami, kot so knjige in podkasti. V meni nenehno teče notranji dialog z Bogom. Najbogatejša hrana so gotovo zakramenti in sveta maša. Napolnjujejo me tudi krepostna prijateljstva s čudovitimi ženami.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Je v nas tako globoka skrivnost, da ji še same ne pridemo do dna. V nas se prepletajo lastnosti ženskega genija: sprejemanje, senzibilnost, velikodušnost in materinstvo. Smo Božje ljubljenke, princese, nosilke eksplozivne moči življenja. Jezus nam je dal tako veliko čast, ko je iz naših vrst izbral svojo mater. Tako sem vesela, da sem ženska!

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.