Glasbeniki na ulici navadno igrajo zato, da bi kaj zaslužili. Toda Will Boyajian iz New Yorka je svojo glasbo obrnil v povsem drugo smer: ne igra zase, ampak za ljudi v stiski. Denar, ki ga mimoidoči odložijo v njegov kovček za kitaro, je namreč namenjen brezdomcem in drugim, ki potrebujejo pomoč.
Njegova gesta je preprosta, a zelo zgovorna. Ob kovčku postavi napis, da lahko tisti, ki so brez doma ali potrebujejo pomoč, vzamejo toliko, kolikor potrebujejo. Sam, kot pravi, preprosto rad igra. Prav ta preprostost je v središču zgodbe, ki je ganila številne.
Od preproste ideje do velikega projekta
Po poročanju več virov se je vse skupaj začelo z novoletno zaobljubo. Will Boyajian se je odločil, da bo pomagal vsakomur, ki ga na ulici prosi za denar. A hitro je ugotovil, da sam tega finančno ne bo zmogel dolgo. Zato je našel drugačen način: začel je igrati na ulici in denar, ki ga je prejel od mimoidočih, prepustil tistim, ki ga najbolj potrebujejo.
Njegova pobuda je nato prerasla v projekt Hopeful Cases, filantropsko skupino iz New Yorka, ki s pomočjo uličnih nastopov in glasbe zbira pomoč za ljudi, ki živijo v revščini ali brez doma. Na predstavitveni strani so zapisali, da izvajalce pošiljajo na ulice in v podzemno železnico, da "igrajo za tiste, ki imajo, in dajejo tistim, ki nimajo".
Od ljudi pričakoval nasprotno
Še posebej ganljivo pri tej zgodbi je, da se niso uresničili cinični pomisleki, ki jih je marsikdo imel na začetku. Boyajian je povedal, da so mnogi pričakovali, da bo nekdo ves denar preprosto pobral. A zgodilo se je nekaj drugega: ljudje v stiski so pogosto vzeli le toliko, kolikor so res potrebovali, včasih pa celo rekli, naj nekaj ostane še za druge.
Prav to zgodbi daje še globlji pomen. Ne govori le o radodarnosti enega človeka, ampak tudi o dostojanstvu tistih, ki pomoč prejemajo. Ob tem ruši marsikateri stereotip o brezdomstvu in pomanjkanju ter odpira prostor za bolj človeški pogled na ljudi, ki jih sicer na ulici prepogosto spregledamo. To je razvidno tudi iz Boyajianovih izjav v medijih, kjer je poudaril, da je želel spremeniti način, kako Newyorčani razmišljajo o dajanju in o ljudeh v stiski.
Malo drugačna lekcija o dobroti
V svetu, kjer se pogosto zdi, da ljudje najprej poskrbimo zase, je Will Boyajian s svojo kitaro ponudil drugačen odgovor. Ni začel z velikimi koraki, ampak z zelo preprostim vprašanjem: kaj lahko dam iz tega, kar že imam? Njegov odgovor je bila glasba. In odprt kovček, iz katerega lahko drugi odnese nekaj upanja.
