Po dolgem času Pixarjev animirani film, pri katerem nimam pripomb. Zgodba je zanimiva in razumljiva, delež ganljivih in zabavnih trenutkov je uravnoteženo porazdeljen, ni pretirano strašljiv, predvsem pa ne pridiga, temveč preprosto pove zgodbo.
Mirjam ima od otroštva prirojen naravovarstveni čut. Rada ima živali in narava jo pomirja. Kot mlada študentka si energično prizadeva preprečiti gradnjo obvoznice nad ribnikom, ob katerem je v otroštvu pogosto posedala s svojo babico. Župan Jani ji zaradi njenih protestov in sabotaž gradnje, razumljivo, ni preveč naklonjen. Mirjam ugotovi, da njena profesorica skrivaj ustvarja robotske živali, v katere lahko prestavi svojo zavest in pograbi priložnost, da bi ljubljeni ribnik rešila v podobi bobra.
Zgodba je precej kompleksna, a jim jo uspe prikazati izjemno jasno, hkrati pa ne podcenjuje gledalca.
Všečen je tudi trend, da se pri animaciji ne trudijo več za hiperrealističnost, temveč namenoma ustvarjajo like, ki so namenjeni otrokom, zato malo bolj ljubki, puhasti in zaobljeni kot resnične živali. Podobno smo videli že pri Divji robotki (DreamWorks, 2024), zato vas bodo Skokci morda malo spominjali nanjo.
Tudi v vidiku, da je v ospredju naravovarstvena tematika. Se pa v slovenski sinhronizaciji znajde subtilen špik dolgoletnega ljubljanskega župana, ki ga boste verjetno zaznali le odrasli.
Primerno za otroke, starejše od 7 let.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
