“Iskal sem resnico v islamu, našel sem Kristusa”

Njegova pot vere ni bila ravna, temveč zaznamovana z dvomi, vprašanji in iskanjem. Danes kot mlad katoličan z veliko gorečnostjo pričuje o tem, kar sam opiše z besedami: "Kristus me je dobesedno rešil."

Yousif Sakmany, ki je svojo zgodbo delil v pogovoru za Deutschland betet Rosenkranz, se je rodil v kaldejsko-katoliški družini v Iraku, kjer ima krščanstvo starodavne korenine, ki segajo vse do apostola Tomaža. Vera je bila del njegovega vsakdana: bil je ministrant, njegov oče diakon. Kljub temu priznava: "Vero sem imel v srcu, a je nisem razumel. Če bi me kdo vprašal, zakaj verujem, ne bi znal odgovoriti."

Ko se je kot mladostnik preselil v Nemčijo, so ga vrstniki začeli spraševati, zakaj hodi v cerkev in zakaj moli. Ta vprašanja so ga pretresla: "Ugotovil sem, da večino stvari počnem samo zato, ker jih počnejo moji starši. In to je zadnje, kar si želi najstnik." Postopoma je vero opustil in zdrsnil v ateizem.

Obdan z muslimanskimi prijatelji je začel občudovati njihovo predanost – molitev, post in resnost vere. "Ti ljudje niso bili neumni. Verovali so z vsem srcem. To me je pritegnilo." Začel je raziskovati islam in bil tik pred tem, da postane musliman. Nato pa je prišel odločilni trenutek.

Nekega večera je na spletu naletel na pričevanje nekoga, ki je iz islama prestopil v krščanstvo. Zgodba ga sprva ni posebej ganila. Toda ponoči je doživel nekaj, kar ga je pretreslo do temeljev: "Kot da bi me nekaj dušilo. Nisem mogel dihati. Vedel sem, da umiram."

V obupu je v srcu molil: "Bog, če obstajaš, mi prosim pomagaj." Po tem pa je prišel dotik, ki je spremenil vse: "Nenadoma sem začutil mir. In slišal sem glas: 'Moj ljubljeni otrok, ne boj se, jaz sem s teboj.'"

Ko se je zjutraj zbudil, je vedel samo eno: "Bog me je rešil. In imenoval me je svojega otroka."

Pozneje je to izkušnjo razumel še globlje – ne le kot trenutek rešitve, temveč kot osebni Božji nagovor, ki se je v njegovem življenju večkrat ponovil v notranjih spodbudah. "To ni bil glas, ki bi ga slišal z ušesi, ampak gotovost v srcu, ki je nisem mogel prezreti."

Po tej izkušnji je Yousif začel strastno iskati Boga. Bral je Sveto pismo, molil in raziskoval: "Biblijo sem bral kot v zanosu. Vse drugo sem postavil na stran." Prebrano je tudi globoko notranje doživljal, kar sam opisuje kot neke "duhovne sanje", ki so ga vodile k resnici.

Kljub temu pa kmalu ni več razumel vloge Cerkve. "Nisem razumel, zakaj imamo kipe, zakaj molimo rožni venec, zakaj častimo Marijo." Pod vplivom spletnih pridigarjev je zapustil katoliško Cerkev in se pridružil evangeličanski skupnosti. "Mislil sem: tako mora izgledati prava Cerkev."

V naslednjih letih je obiskoval različne skupnosti in se vse bolj poglabljal v teologijo, dokler se ni odločil postati pastor in začel teološki študij. A prav tam so se pojavila nova vprašanja.

"Bili smo enotni glede tega, kaj piše v Svetem pismu, ne pa, kaj to pomeni." Različna mnenja o ključnih vprašanjih vere so ga pretresla: "Kdo ima avtoriteto, da pove, kaj je res?"

V tem času je znova čutil notranji klic, naj išče globlje: "Kot da bi me nekaj ustavljalo in govorilo: pojdi globlje, ne ustavi se tukaj."

Prelomnica je prišla, ko je odkril spise učencev apostolov iz prvega stoletja. "Bil sem šokiran. Vse življenje sem zagovarjal vero, a nisem vedel, da obstajajo takšni zgodovinski viri."

Ko jih je začel brati, je spoznal: "Cerkev že 2000 let uči to, kar sem jaz želel verjeti."

"Hotel sem dokazati, da je katoliška Cerkev napačna. A ugotovil sem, da je ne morem ovreči." Zapustil je študij, skupnost in načrte. "Veliko sem moral pustiti za sabo. A na koncu pridobiš vse – Kristusa."

Posebej globoka je bila njegova pot do razumevanja Marije. "Nekoč sem celo mislil, da so Marijine podobe nekaj zlega." A pozneje je priznal: "Kako sem lahko tako dolgo žalil mater svojega Gospoda?"

Ko je prvič molil rožni venec, je še vedno dvomil: "Če je to malikovanje, mi odpusti." Toda kmalu je odkril: "To je bila molitev, ki prinaša mir. Približala me je Kristusu."

Danes Yousif svoje življenje posveča apologetiki – razlagi in obrambi vere. "Apologetika ni napad. Gre za to, da pokažemo, zakaj verujemo." Njegovo sporočilo mladim je jasno: "Ne sramujte se, da ste katoličani. Bodite hvaležni. A ne iz napuha, ampak v ponižnosti. Bodite hvaležni!"