Križ Jezusa Kristusa je eden najbolj neobičajnih simbolov v zgodovini svetovnih religij. Rablji so ga uporabili za usmrtitev Jezusa, Boga in človeka, kristjani pa v njem kljub temu vidimo znamenje upanja.
Orodje, ki je privedlo do njegove smrti, je zdaj zasukano na glavo in je postalo vir življenja, "drevo življenja", o katerem govori knjiga Razodetja: "Kdor ima uho, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam. Zmagovalcu bom dal jesti z drevesa življenja, ki je v Božjem raju." (Raz 2,7)
Drevo življenja
Sv. Teodor Studit predstavlja čudovit komentar o tej simboliki v pridigi, napisani v 9. stoletju:
"Kako dragocen je dar križa, kako čudovito je premišljevati o njem! Na križu se ne mešata dobro in zlo, kot na drevesu v rajskem vrtu: ves je lep na pogled in dobrega okusa. Sad tega drevesa ni smrt, temveč življenje, ne tema, pač pa svetloba. To drevo nas ne izganja iz raja, ampak odpira pot za našo vrnitev."
V nadaljevanju drevo oz. les, na katerem je visel Jezus, primerja z drevesi v rajskem vrtu:
"Drevo je nekoč povzročilo našo smrt, zdaj pa drevo prinaša življenje. Drevo nas je nekoč prevaralo, zdaj pa smo z drevesom odgnali premeteno kačo. Kakšna osupljiva preobrazba! Da je smrt postala življenje, da je razpad postal nesmrtnost, da je sramota postala slava! Sveti apostol zares lahko vzklikne: Daleč od tega, da bi se slavil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa za svet! Najvišja modrost, ki je zacvetela na križu, je pokazala nespamet prevzetnosti posvetne modrosti. Spoznanje vsega dobrega, ki je sad križa, je posekalo poganjke hudobije."
Križ, nič več simbol smrti, je zdaj simbol življenja: "S križem je bila smrt ubita in Adam je bil obujen v življenje. Križ je slava vseh apostolov, krona mučencev, posvečenje svetnikov. S križem si nadenemo Kristusa in zavržemo svoj nekdanji jaz. S križem smo se mi, Kristusove ovce, zbrali v eno čredo, ki je namenjena za nebeške staje."
Velikonočni čas je odlično obdobje v letu za premišljevanje o tem, kako nam je prek križa darovano življenje in kako naj bi se vedno vračali k njemu po duhovno hrano.
Nebeška vrata so se nam odprla s tem "drevesom": drevesom, ki nič več ne predstavlja smrti, temveč naše večno odrešenje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
