Tudi življenja, ki se navzven zdijo brezskrbna in vesela, imajo svoje tišje, manj mirne trenutke, na kar je igralka Patricia Heaton pred dnevi v osvežujoči in iskreni objavi spomnila svoje sledilce na družbenih omrežjih.
Patricia, ki jo mnogi poznajo po vlogah v serijah Raymonda imajo vsi radi in Zlata sredina, že dolgo usklajuje uspešno igralsko kariero z odkrito odprtostjo glede svoje vere in namesto velikih izjav pogosto deli objave o drobnih živetih trenutkih vsakdana.
Tokrat je objavila kratek zapis o ponedeljkovem jutru.
"Ko sem se davi zbudila, sem občutila resnično nezadovoljstvo s svetom, nekakšno vsesplošno razočaranje na duhovnem področju, nelagodje v duši," je zapisala. "To razpoloženje ni bilo od Boga in mi duhovno ni dobro delo."
Ta občutek gotovo prepozna večina ljudi, četudi ga morda ne bi opisali s takšnimi izrazi: tisti nejasni nemir, ki se, kot se zdi, v nas naseli brez opozorila, vse obarva rahlo sivo in precej oteži celo najbolj običajne stvari. V igralkinem primeru pa ni sledil dramatičen zasuk, temveč nekaj veliko bolj preprostega.
"Občutku nelagodja sem se uprla s hvaležnostjo," je pojasnila v svoji objavi. Ni začela s čim zapletenim, pač pa s tem, kar je imela pred seboj: "Začela sem se Mu zahvaljevati za ptice, ki sem jih slišala žgoleti (tako rada imam ptice!), pa za drevesa, in potem za dejstvo, da mi je bil v življenju podarjen še en dan."
Tiho stopnjevanje
V tem stopnjevanju je nekaj, kar človeka po tihem pomiri, saj ne išče nenadnih rešitev, temveč se nežno, skoraj nagonsko premika od malega k večjemu, od ptic in dreves do samega življenja, kot da se hvaležnost, ko se enkrat začne, širi povsem naravno, sama po sebi.
Dan seveda ni v trenutku postal brezhiben. Patricia je še izpostavila: "Molila sem za svoje fante, se malce sprla z možem (kot običajno), spor rešila (po 36 letih človek tem stvarem ne pripisuje prevelike teže), imela telefonski sestanek, ki bi lahko zašel v precej napačno smer, pa se je končal zelo pozitivno."
Prav zaradi običajnosti celotne objave se tako zlahka poistovetimo z njeno zgodbo: molitev ob manjših nesoglasjih, napetost in sprostitev, stvari, ki bi lahko šle narobe, pa niso. Nič posebnega, pa vendarle do konca vse nekako bolj stanovitno.
"Veliko bolje se počutim. Hvala, Jezus."
Morda se ne spremeni dan sam po sebi, temveč način, kako ga živimo. In zato je njen zaključek tako preprost kot začetek: "Če se je vaš ponedeljek začel na levi nogi, začnite s pticami in se počasi vrnite k Njemu."
V tej misli je nekaj, kar globoko privlači, pa ne kot formula, temveč kot povabilo. Da začnemo tam, kjer smo, ne tam, kjer mislimo, da bi morali biti. Da opazimo, kaj vse že imamo. Da pustimo takšni malenkosti, kot je ptičje petje, postati prvi korak na poti proti nečemu bolj stanovitnemu.
Ne gre za to, da zanikamo svoje nelagodje ali da se pretvarjamo, kako ga nikoli ni bilo, temveč za to, da se z njim soočimo nekoliko drugače, s tiho pozornostjo, ki našemu nelagodju postopoma spodmika tla pod nogami.
Morda se prav zato s tem tako zlahka poistovetimo. Ker naši dnevi večinoma niso pretirano dramatični in naše težave v glavnem niso preobremenjujoče, so pa resnične in oblikujejo naše doživljanje vsega drugega. In včasih se zdi, da se pot skozi njih ne začne z odgovori, temveč z nečim tako preprostim in nežnim, kot je jutranje petje ptic.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
