Teta in nečakinja skupaj na Caminu: “Ta pot je bila najlepša”

Čeprav Zalo Zupan in Jožico Hajdarovič loči kar 40 let razlike, sta že od nekdaj zelo povezani. V otroštvu je Zala pri njej preživljala počitnice, skupaj so zahajali v hribe in še danes se veliko družijo. Ideja, da bi se teta in nečakinja skupaj podali na Camino, se je porodila precej spontano.

Jožica je navdušenje nad hojo odkrila po upokojitvi. Ob neki priložnosti se je z Zalo in njeno prijateljico podala v hribe in med pogovorom je Zala izrazila željo, da bi nekoč prehodila Camino.

Ko se je Jožica nato vrnila z romanja po eni od vej te znamenite poti, je svoji dve nečakinji spodbudila, da bi se naslednje leto na pot odpravile skupaj. Zala, pred katero je bilo absolventsko leto, za katerega si je zadala, da ga bo v polnosti izkoristila, je pobudo takoj sprejela.

Če odštejemo nakup letalskih kart, rezervacijo prevoza na letališče in prvega prenočišča, se na pot po portugalski veji Camina nista posebej pripravljali. Sploh pa ju ni skrbela fizična pripravljenost – vsakodnevni daljši pohodi so del Jožičinega vsakdana, Zala pa je športu in zdravemu načinu življenja predana tudi na poklicnem področju.

Zala pove, da jo je prvi dan nekoliko zaskrbela teža nahrbtnika. "Manj vzameš s seboj, bolje je." Jožica, ki je po toliko podvigih postala že prava mojstrica pakiranja, se ob tem le namuzne. "To je začetno prepričanje, da moraš imeti marsikaj s seboj 'za vsak slučaj'."

Njun Camino pa je bil že na začetku poln izzivov. Prvi dan sta izkoristili za ogled mesta Porto, ki je bilo njuno začetno izhodišče. Jožica je bila med raziskovanjem malce neprevidna in je zato grdo padla. "Udarila sem se v rebra, nos, zobe. Zdaj se smejem, v prvem trenutku pa sem se močno ustrašila. Vsi domačini, ki so posedali v bližini, so mi prihiteli pomagat."

V Zalini glavi se je že vrtel najhujši scenarij: obisk urgence in konec poti, še preden sta sploh začeli. "Takrat me je prepričala, da je z njo vse v redu. Šele pozneje mi je priznala, da je imela 10 dni precej močne bolečine." Opcija, da ne bi začeli poti, za Jožico ni obstajala. "Nisem se mogla smejati in kašljati, sicer pa je kar šlo. Zalo sem samo prosila, če lahko ona spi zgoraj na pogradu – plezati pa res nisem mogla." 😊 

Pot sta načrtovali sproti. "Na začetku niti prenočišč nisva rezervirali vnaprej, a enkrat se je zgodilo, da ga že v zgodnjem popoldnevu nisva dobili. Po tistem sva to opravili vnaprej in bili bolj mirni. Tisti dan sva pač malo dražje spali," se smejeta.

Med njuno potjo (septembra 2024, op. a.) so na Portugalskem divjali hudi požari. Zadimljena pokrajina je močno vplivala na kakovost zraka. Da bi se izognili delu takšnega območja, je Jožica vztrajala, da se del poti peljeta z avtobusom. "Zala je bila proti. 'Kako naj povem prijateljem, da sem prehodila Camino, če se pa tu vozim z avtobusom,' mi je rekla." Nazadnje se je le vdala, čeprav je hkrati tudi dvomila, da bosta sploh šli na pravi avtobus. Pa jima je uspelo tudi to. "Ko ne pričakuješ, se vse kar zgodi in reši samo od sebe," poudarja Jožica. 

Pot jima je minevala v številnih pogovorih. "Vse sorte sva se pogovarjali: o življenju, kakšnih prigodah in spominih, pa načrtih za naprej," se spominja Jožica. Veliko časa sta preživeli tudi v tišini, vsaka s svojimi mislimi. "Včasih sploh nič ne razmišljaš, samo hodiš in gledaš. Veliko poslušamo o čuječnosti in meditaciji ­– med dolgo hojo to res doživiš. Tam samo si."

Zala si je zadala, da bo vsak dan premišljevala o svojem življenju, pri čemer se je naslonila na izhodišča desetih skavtskih zakonov. Za vsak dan hoje si je izbrala en namen. "Prisotno je bilo tudi zaupanje, da se vse na poti zgodi z nekim namenom. Ogromno je bilo nekih blagoslovov."

Njuno pot so obogatili ljudje, ki sta jih srečevali na poti. Pravita, da so postali nekakšna Camino družina. Navdušila ju je njihova odprtost in da so bili vedno pripravljeni priskočiti na pomoč. Najbolj pogosto vprašanje, ki so jima ga zastavljali na poti, pa je bilo, ali sta mama in hči.

Obe se strinjata, da je bilo eno lepših doživetij tradicionalna skupna večerja vseh romarjev v enem od prenočišč. "Ob tem si se prisiljen usesti zraven neznanca in ga bolje spoznati. Vsak ima svojo zgodbo, zakaj je tam. Bilo je zelo lepo vzdušje."

"Največja medgeneracijska razlika se je pokazala, ko sva šli v breg," smeje pripoveduje Jožica. Zala pa: "Sama sem se veliko zanašala na telefon: kam bova šli, kje bova jedli, našli prenočišče … Joži se je veliko raje pogovarjala z ljudmi, pa čeprav z gestami in okrnjeno angleščino. Nazadnje se je zmenila mnogo bolje, na poti pa je tudi zelo izboljšala angleščino," pohvali svojo teto.

"Zalo sem na poti zelo veliko spodbujala, naj si upa pristopiti do ljudi in jih kaj vprašati. Ne zato, ker se sama ne bi znašla, ampak da bi vzpostavila stik z njimi," še pravi Jožica.

Večino dni ju je spremljalo deževno vreme, sploh na dan, ko sta prispeli do Santiaga. "Po vsem dežju in močnem vetru sem samo čakala, da prideva do katedrale. Čutila sem ponos in navdušenje, nekaj posebnega se je nabiralo v meni. Šlo mi je na jok. Ko smo v nekakšni procesiji ljudi končno prispeli, sem si želela nekaj minut, da bi zbrala vtise, a Joži me je že začela priganjati, da morava čim prej poiskati WC. Takrat bi jo kar nekam poslala 😊," se spominja Zala.

Jožica ta svoj odziv še danes obžaluje. "V trenutku sem vedela, da sem ga polomila – pokvarila sem ji tisti prvi trenutek. Stati pred katedralo je res nekaj posebnega, sploh če tja prideš prvič. Samo obstaneš in si." A Zala jo potolaži: "Vseeno je bil poseben občutek. Slikali sva se in plesali v dežju, nato pa zavili v cerkev."

V povezavi s potjo si je Jožica za Zalo želela treh stvari: da bi doživela skupno večerjo v albergu, videla mogočno kadilnico v katedrali in da bi jo pot tako navdušila, da bi jo imela željo prehoditi še kdaj. Vesela je, da so se vse tri stvari tudi izpolnile. Tudi njej se je uresničila želja, da enkrat prespi na letališču.

Do Santiaga sta priromali v desetih dneh, nato pa pot nadaljevali naprej do Muxíe in Finestere. Prav tam jima je bila posebej ganljiva maša za romarje. "Kakih 10 nas je bilo, stali smo okoli oltarja in se prijeli za roke. Duhovnik je nato molil nad vsakim posebej, vsi pa smo v svojem jeziku molili tudi očenaš. Zelo me je ganilo. Ob tej izkušnji sem začutila nekakšen mir, da bo vse v redu," obuja spomine Zala.

Čeprav je Jožica prehodila že veliko dolgih poti, je bila pot z Zalo tista najlepša, ki jo je kadarkoli prehodila. "Gotovo zaradi čustvene navezanosti. Tako ganljivo mi je bilo opazovati Zalo, kako sprejema to pot, kako lepo je sprejela mene in kako odrašča v eno krasno dekle. To so trenutki, ki jih težko ubesediš." "Na poti sva se še bolj povezali," doda Zala.

Camino odzvanja v njunih življenjih. "Mene je naučil mirnosti v sebi. Odkar hodim po Camino poteh, me zlepa nič ne spravi iz tira. Vedno si rečem, da se bo vse nekako rešilo – če se ne, pa je očitno tako namenjeno. Drobni trenutki so tisti, ki štejejo. Poleg tega pa še vedno trdim, da so ljudje večinoma dobri. Do sedaj nimam niti ene slabe izkušnje s poti," pravi Jožica. Zala dodaja: "Mene je naučil zaupati poti, ki ti je dana, in jo sprejeti takšno, kakršna je. Ko mi je kdaj težko, v vsaki stvari lažje najdem tudi nekaj pozitivnega."

Obe se strinjata, da je treba biti na tako pot vsaj malo fizično pripravljen. "Treba je poslušati sebe, najti svoj tempo, se tudi ustaviti, ko ne gre več." A ne le fizična, Camino je tudi psihična preizkušnja. "Na poti si veliko sam s sabo in s svojimi mislimi. Sama sem mislila, da bom na Caminu ob premlevanju svojega življenja doživela nekakšno razsvetljenje, vendar sem ugotovila, da mi je bilo res dobro v življenju, da sem odraščala v prijetnem okolju. Še bolj sem spoznala, da imam precej 'pošlihtano', kako hočem živeti," pripoveduje Zala.

Jožica ob tem dodaja še en vidik: "Na tako pot moraš z veseljem, da ti bo nekaj dano, ne moreš pa iti tja reševat problemov, saj vse prineseš nazaj. Probleme moraš rešiti s tistimi ljudmi, s katerimi jih imaš, in tam, kjer jih imaš."

Jožico je po tej nepozabni izkušnji Camino poklical še nekajkrat. Hvaležna je za vse prehojene kilometre in ob tem že snuje načrte za nove pohodniške podvige. Skupaj z Zalo še vedno najdeta čas za skupne dnevne ture po Sloveniji, spomine s Camina pa obujata tudi ob fotoknjigi, videih, ki sta jih vsak dan pošiljali svojima družinama, dnevniških zapisih in pismih, ki sta jih pisali druga drugi.