Mnogim gledalcem serija Emily v Parizu razumljivo vzbuja začudenje. Serijo spremljajo tako zaradi razkošnih pariških kulis kot tudi zaradi precej pretirane mode, nekakšnega eskapizma, ki ga ne smemo jemati preveč resno.
In potem je tu še 62-letna Philippine Leroy-Beaulieu. Sylvie, njen lik v seriji, je neposredna, izjemno neodvisna in oblečena na način, ki pogosto pušča zelo malo domišljiji. Uteleša določeno idejo svobode, ki se mnogim gledalcem zdi presenetljiva, drugim pa morda nekoliko neprijetna. V nobenem očitnem smislu ni zgled skromnosti in serija sama se ne pretvarja, da je drugače.
Prav zato se zdi to, kar je pred kratkim delila, tako nepričakovano. Z 1,7 milijona sledilcev na Instagramu ima Philippine precejšen doseg, takšen, ki oblikuje ne le okus, ampak tudi pozornost. Pa vendar so njene zadnje tri objave dobile povsem drugačen ton.
Ni komentarja, nobene razlage, zgolj zaporedje podob: Jagnje iz Apokalipse, bogato s krščansko simboliko; Odrešenik sveta Leonarda da Vincija, ki ga spremlja preprost, večjezičen napis "Veselo veliko noč"; in molitvena podobica svetega Šarbela, libanonskega meniha, znanega po svojem odmaknjenem molitvenem življenju.
To ni vsebina, ki bi jo pričakovali ob boku serije Emily v Parizu. Pa vendar je tam. Kontrast je težko prezreti. Po eni strani lik, ki ga zaznamujejo drznost, čutnost in določeno neupoštevanje konvencij.
Po drugi strani pa podobe, ki kažejo na nekaj tišjega, starejšega in veliko manj osredotočenega na zunanji videz. Ta kontrast je pomemben prav zato, ker se ljudje le redko uvrstijo v eno samo kategorijo.
Vloge, ki jih ljudje igrajo, podobe, ki jih projicirajo, celo način, kako so dojemani, ne razkrivajo vedno, kaj se skriva v ozadju. Vera, ko se pojavi v takšni obliki, ni oznanjena ali skrbno pojasnjena. Preprosto se pojavi na površju, včasih povsem nepričakovano.
Za gledalce to morda ne bo spremenilo njihovega občutka o seriji ali o liku. Vendar pa prinaša opomnik, da se lahko tudi v svetu, ki je tako osredotočen na podobo, še vedno zgodi tih preobrat k nečemu globljemu.
Vera se zna pojavljati v različnih oblikah, pogosto na mestih, kjer je ne bi pričakovali. Zlahka je soditi od zunaj, domnevati, da razumemo, kaj oseba predstavlja, toda resnica je, da le redko vidimo celotno sliko.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.
