Na letošnjem londonskem maratonu je med tisoči tekačev izstopal tudi Jordan – ne zaradi časa, ampak zaradi razloga, zaradi katerega je tekel.
Maratonsko razdaljo je s 25-kilogramskim hladilnikom na hrbtu premagal z jasnim ciljem: opozoriti na frontotemporalno demenco in zbrati sredstva za raziskave bolezni, ki še vedno nima zdravila.
Njegov podvig pa ni enkraten. To je šele začetek. V prihodnje z bratom Cianom načrtujeta še zahtevnejše izzive, s katerimi želita še glasneje spregovoriti o bolezni in zbrati čim več sredstev. V naslednjih 32 dneh nameravata preteči 32 maratonov po vseh irskih grofijah. Njuna ambicija je velika – ne le športno, ampak predvsem človeško: prispevati k spremembi prihodnosti za ljudi, ki se soočajo z isto diagnozo, poroča BBC.
Ganljiva družinska zgodba
Razlog za te podvige in prizadevanja pa se skriva v njuni osebni zgodbi.
Jordan in Cian sta od blizu spremljala, kako je frontotemporalna demenca spremenila njuno mamo Geraldine. Bolezen ni prizadela le njenega spomina, temveč njeno osebnost, odnose, način, kako je doživljala svet. Postopoma je postajala nekdo, ki ga nista več prepoznala. Mama je umrla, ko je bila stara 52 let. Ista diagnoza je bila usodna še za 11 drugih njunih sorodnikov.
A tu se težka zgodba še ne konča. Oba sta izvedela, da nosita genetsko mutacijo, ki skoraj z gotovostjo pomeni, da bosta tudi sama nekoč zbolela. Pri njiju vprašanje ni več ali, ampak kdaj. Zdravniki jima napovedujejo, da se bo to zgodilo v njunih štiridesetih.
Razlog za akcijo
Takšna novica človeka običajno zlomi. V njunem primeru pa je postala razlog za delovanje.
Jordanov tek v Londonu tako ni bil le športni dosežek, ampak izraz upanja in kljubovanja. Vsak kilometer je bil posvečen mami, vsaka zbrana donacija pa je korak bližje raziskavam, ki bi lahko nekoč preprečile, da bi druge družine doživele podobno zgodbo.
