Življenje s štirimi fanti, skupnostjo in vero: “Razdajanje mi je bilo položeno v zibelko”

Karina Lorenčič je žena možu Toniju ter mama Izaku (skoraj 15 let), Timoteju (12) in Luku (skoraj 11 let). Zelo rada je med ljudmi in na različnih druženjih, kar se kaže tako, da je zelo aktivna v svoji lokalni skupnosti v Slovenskih goricah.

Dela kot uradnica na upravni enoti, v sprostitev pa ji je veliko stvari: petje, ročna dela (ki trenutno počivajo), živali ter narava, ki obdaja tudi njihov dom. Z radostjo se spominja svoje mladosti, ki jo je preživljala na hrbtu svojega konja lipicanca Bolera, ter let, ki jih je zaradi službe preživela pri teti Milki v Moravčah in tam pela v Komornem pevskem zboru Limbar.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Moj idealen začetek dneva je, če vstanem pred vsemi v jutranjo tišino dneva, pripravim zajtrk in imam malo časa v tišini še zase. Takrat ob zajtrku kaj preberem, zmolim, poslušam Radio Ognjišče in se tako pripravim na izzive dneva.

2. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Materinstvo je nekaj najlepšega, kar se ti v življenju lahko zgodi, te tudi spreminja, gnete, vzgaja. Ni vedno enostavno, priznam, vendar če bi me kdo vprašal, če bi si želela zavrteti čas nazaj, ko še nisem bila mama, bi raje izbrala čas materinstva.

3. Poleg službe in družine vaš vsakdanjik napolnjujejo tudi številne dejavnosti v župniji in kraju. Zakaj vam je tako pomembno razdajati se tudi za skupnost?
Razdajati se za skupnost in za druge mi je nekako že položeno v zibelko. Že moj dedek je bil zelo družbeno aktiven in je deloval kot cerkveni ključar, predsednik krajevne skupnosti, predsednik gasilcev, starešina lovske družine, sodeloval je pri gledaliških igrah, bil je tisti, ki je v vas pripeljal elektriko itd. Te svoje vrline je prenesel na teto Milko, nekaj sem jih očitno podedovala tudi jaz.

V mladosti sem skupaj s prijatelji organizirala folklorno skupino na Zgornji Velki, vodila sem otroško petje s kitaro pri nedeljskih mašah, osem let sem prepevala tudi pri prekmurskem ansamblu Šarm. Sedaj pa z velikim veseljem prepevam pri Cerkveno-prosvetnem pevskem zboru KD Sveta Ana. Na zadnjih lokalnih volitvah sem bila izvoljena za občinsko svetnico Občine Sveta Ana.

Z možem sva bralca beril in obiskujeva zakonsko skupino pri Mariji Snežni na Zgornji Velki, ki nama je zelo dragocena. Sva voditeljski par, čeprav srečanja vodimo vsi pari. Sva tudi člana odrasle skavtske bratovščine Panonski kiti Slovenske gorice 1. 

4. Kako se ob vseh obveznostih, otrocih in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
To je včasih prava umetnost. Smo kar aktivna družina in med tednom se doma skoraj samo srečujemo. Fantje so strastni nogometaši in vsak igra glasbeni inštrument, zato sva z možem veliko s fanti naokrog po njihovih aktivnostih. Včasih se res sprašujeva, ali nam je tega treba, po drugi strani pa se pogovarjava, da je bolje, da imajo fantje svojo strast v gibanju kot pa strast na digitalnih napravah (te sicer tudi kdaj pridejo na vrsto).

Z možem Tonijem pa si vseeno kdaj ukradeva čas za kakšen sprehod v dvoje ali skupno delo na vrtu oz. njivi, kjer v miru kramljava, ali pa zvečer ob kakšni družabni igri. Samo najin čas je tudi čas druženja z zakonci pri srečanju zakonske skupine in srečanju bratovščine odraslih skavtov.    

5. Poleg vas so v družini še štirje fantje. Kako med njimi živite svojo ženstvenost in kakšen izziv vam je vzgajati tri sinove?
Ko kdaj dobim to vprašanje, hudomušno odgovorim: "Hvala Bogu, da imam vsaj svoje kokoši in svoje muce, da lahko kakšno žensko rečemo!" 😊

Fantovski svet je res nekaj povsem drugačnega. Vse je neke vrste tekma, kdo bo prvi, kdo je močnejši, pametnejši, spretnejši. Zato se tudi fantje nenehno borijo za mojo pozornost. "Mami, glej to", "mami, glej to", "mami, glej to". Vsi naenkrat, isti trenutek si želijo mojo pozornost. Na začetku mi je to bilo zelo naporno, sedaj pa jim rečem: "Tako, zdaj je na vrsti eden, potem pa drugi in tretji." Na ta način so se naučili počakati. 

Če se spomnim svojega otroštva, kot punčka sem rada risala, plesala, nenehno pela, se igrala s punčkami, ... Moji fantje ničesar od tega ne delajo radi. 😊 Pa očitno se tudi tako kaže ženska in moška narava in je tako prav. Fantje me vsak dan naučijo kaj o moškem svetu in zelo sem ponosna nanje. Po njih tudi bolje razumem svojega moža.

Svojo ženstvenost pa si med drugim napolnim tudi z obiskom nečakinj, ki prav vse rade počnejo to, kar sem sama rada počela v otroštvu in rada počnem še sedaj.  

6. Imate izkušnjo samostojnega družinskega življenja v mestu, potem življenja pri vaših starših na deželi, zdaj ste na svojem na vasi. Kako vas ta obdobja zaznamujejo in kaj vas učijo?
Najprej smo v času mojega prvega porodniškega dopusta živeli v Mariboru, ko pa sem se vrnila v službo v Ljubljano, smo se preselili v tja. Najprej smo živeli v bloku na Črnučah, nato pa za Bežigradom blizu Žal, kamor smo radi odhajali na sprehode. S Tonijem sva velikokrat rekla, da se počutiva kot na večnem dopustu, saj oba izhajava iz vaškega okolja, kjer smo imeli svoje hiše, vrtove in vedno kaj početi. Če si je kdo omislil popoldanski sprehod, je pomenilo, da mu ni do dela.

Ko sva pričakovala drugorojenca, sva sklenila, da se vrnemo na Štajersko. Moji starši so nama dali na razpolago zemljišče v Lokavcu, kjer zdaj živimo, vendar smo se za čas gradnje hiše preselili k njim, v pritlično hišo. Tega sem se sama zelo bala, saj nisem vedela, kako nam bo šlo skupno bivanje.

Hvaležna sem Toniju, da je bil on tisti, ki je na neki način sprejel odločitev, saj je bil to dragocen čas za nas vse, predvsem pa za najine otroke, ki so s starimi starši spletli prav posebne vezi. 

Hvaležna sem tudi staršem, da sta nas sprejela ter se res zelo prilagodila in nam dopustila, da smo zaživeli kot družinica ob njih. Še posebej pa, da so se v tistem času zgladili tudi odnosi iz moje primarne družine. 

Dragoceno je tudi to, da se tašča in tast dobro razumeta z mojimi starši, da se radi družijo, da zdaj rada prihajata k nam in da je najin dom stičišče vseh teh odnosov.

7. Dan se je že tako slabo začel, potem ima pa še najstnik "izpad". Kako se odzovete v takšni situaciji in kako jo rešite?
Kako se odzvati na najstnikov izpad, ko si že sam popolnoma napet, je vedno loterija. Sčasoma se naučiš ohraniti mirno kri, saj ko se uspeš sam umiriti, se tudi najstnik umiri. Morda res ne takoj, ampak se najstnik hitreje vrne v normalno bivanje, če zmorem sama ostati mirna.

Seveda, če bi vprašali fante, bi vam povedali, da "norim" in da se derem. To mi res ni v ponos, ker se to še vedno kdaj zgodi, vendar pri sebi čutim, da to ni več tako pogosto, zato sem hvaležna Bogu, da nas vse skupaj vzgaja.

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Ko pogledam nazaj, vem, da se je vse, kar je bilo zame v preteklosti težko, moralo zgoditi, da sem danes to, kar sem, da čutim to, kar čutim, in da zmorem več, kot sem kdaj mislila, da zmorem.

Najbolj pa mi kot preizkušnja v življenju odzvanja čas v primarni družini, ko se je oče vrnil iz zdomstva ter postal obrtnik, kar je sicer bilo zelo dragoceno za nas vse, saj smo se vsi otroci naučili marsikatere mizarske veščine. Res pa je, da obrtniki niso vedno cenjeni, zato smo marsikdaj čutili ekonomsko stisko, ki se je odražala v naših odnosih doma.

Zdaj s pogledom nazaj razumem marsikaj, marsikateri prepir, ki je dalj časa ostal boleč. Zato še enkrat povem, da je bil naš prihod nazaj k primarni družini zelo dragocen, saj so se bolečine ranjenih odnosov pozdravile.

9. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Duhovno se napolnjujem pri nedeljskih svetih mašah, na vsakoletnih duhovnih vajah v tišini, ki jih s Tonijem obiskujeva, na skoraj vsakoletnem romanju v Medžugorje, kjer sva se s Tonijem tudi spoznala, pri zakonski skupini ali pa pri večerni družinski molitvi.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Ker čutiš veliko in ker gledaš s srcem.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.