V letošnjem letu odkrivam, kako zelo je nebeško kraljestvo osrednji poudarek krščanskega življenja.
Bog je ljubeč Oče in želi, da živimo v kraljestvu, ki ga je ustvaril za nas, v raju Edenskega vrta. V Edenskem vrtu je bil Bog kralj: ustvaril je Adama in Evo "po svoji podobi, kot svojo podobnost" ter nam dal "gospostvo". Mi pa smo svoje gospostvo uporabili na grozljiv način: zavrnili smo Boga in Edenski vrt izročili njegovemu nasprotniku. Odtlej razveljavlja naša dejanja in poskuša v svetu znova ustvariti raj.
Jezus nam je dal Gospodovo molitev, da ne bi pozabili cilja, ki nam ga je zastavil.
Takole se začne: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime.
Gospodova molitev se začne tako, da nam pove vse, kar moramo s teološkega vidika vedeti o Bogu. Bog je Oče, stvarnik, prav nič nenaključen vzrok vsega. Njegovo bivališče je v nebesih – kar pomeni, da je zunaj časa in prostora, vsenavzoč in vsemogočen. Kar se tiče njegovega imena, je na Mojzesovo vprašanje, kdo je, odgovoril: "Jaz sem, ki sem." Ni eno od bitij, pač pa bit sama, temelj vsega bivanja.
Drugače povedano: Bog je vsemogočni, vseobsegajoči ogenj, vir vsega življenja. In vendar ga imenujemo Oče naš. To pomeni, da smo del kraljeve družine: sinovi in hčere samega izvira vse moči.
Sledi: Pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji.
Molimo, da bi prišlo njegovo kraljestvo, nato pa opišemo, kako naj bi izgledalo. To naj bi bil kraj, kjer se "zgodi njegova volja, kakor v nebesih tako na zemlji", torej Edenski vrt.
Božje zaveze že leta obnavljajo Edenski vrt in izpolnile so se, ko sta prišla dva človeka, ki sta resnično izpolnjevala njegovo voljo, kakor v nebesih tako na zemlji. Božja Mati Marija je rekla: "Zgodi se mi po tvoji besedi" in tako postala druga Eva, ki je Jezusa svobodno prinesla na svet, Jezus pa je kot drugi Adam rekel: "Ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi."
Ko molimo očenaš, prosimo, da bi se lahko pridružili Mariji in Jezusu pri izpolnjevanju njegove volje, kakor v nebesih tako na zemlji.
Molitev se nadaljuje: Daj nam danes naš vsakdanji kruh.
To je molitev, da bi znova živeli v vrtu izobilja, kjer je vedno na voljo dovolj hrane. Vendar pozor: Jezus ne pravi, naj vsak izmed nas moli za svoj, temveč za naš vsakdanji kruh. Nauk tega je, da ima svet obilo hrane in postane Kristusovo kraljestvo, ko hrana postane naša, torej ko jo delimo.
Ne spreglejmo, da je besedilo nekoliko nenavadno. "Daj nam danes naš vsakdanji kruh" je podobno, kot bi rekli "Daj nam vsak dan naš vsakdanji kruh." To pa zato, ker grški izvirnik v evangelijih po Mateju in Luki na tem mestu uporabi besedo epiousis, kar dobesedno pomeni nekaj, kar resnično vsak dan potrebujemo.
To dejansko pomeni: "Daj nam danes naš vsakdanji kruh," kot pojasnjuje Katekizem Katoliške Cerkve – gre za pedagoško ponovitev besede "danes" – in pomeni, da molimo za evharistijo, za kruh kraljestva. Kmalu po ustanovitvi evharistije je Jezus rekel: "Prepuščam vam kraljestvo, kakor ga je meni prepustil moj Oče, da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu."
Ko torej molimo "Daj nam danes naš vsakdanji kruh", prosimo, da bi lahko drug z drugim delili hrano zemlje, tako kot Bog v svojem kraljestvu z nami deli nebeško hrano.
Naslednja prošnja je: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.
To je prošnja za preklic padca, da bi se lahko vrnili v nedolžnost Adama in Eve, preden sta grešila v Rajskem vrtu. In prav to je Jezus storil na križu. Skesani razbojnik je rekel: "Spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo," Jezus pa mu je odgovoril: "Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju."
Zadnja prošnja je: In ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.
Zadnja prošnja neposredno govori o tem, da bi se vrnili v Edenski vrt, kakršen je bil pred skušnjavo in padcem. Če ste kdaj v življenju res hudo zamočili, ste si verjetno želeli, da bi se lahko vrnili nazaj, podoživeli tisti trenutek in ravnali prav. Na ta način nam Bog daje priložnost, da se skušnjavi izognemo in kačo odslovimo. In za to molimo vsak dan.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
