Življenje danes 58-letnega Francoza Philippa Croizona se je marca 1994 za vedno spremenilo. "Umrl sem 5. marca 1994. Vse, kar doživljam danes, je bonus," pravi. Takrat 26-letni mladenič je razstavljal anteno na strehi domače hiše. Njegovo telo je prišlo v stik z visokonapetostnim daljnovodom in približno dvajset minut ga je tresel električni tok z močjo 20.000 voltov. Nesrečo je čudežno preživel – tudi po zaslugi pogumnega soseda, ki mu je priskočil na pomoč –, pri tem pa je izgubil roke in noge.
Za Philippa se je takrat začelo novo obdobje – življenje, ki ga je bilo treba sprejeti v drugačni luči. Ob podpori otrok in partnerke Suzane, ki jo je spoznal leta 2006 na spletni strani za zmenke, se je postopoma znova naučil, kako iti naprej, upati in ponovno odkriti veselje do življenja. Njuna ljubezenska zgodba, ki traja že 20 let, je postala njegovo sidro. "Suzana mi je povrnila voljo do življenja," hvaležno pravi.
Od takrat se je Philippe lotil številnih izzivov: leta 2010 je preplaval Rokavski preliv, leta 2012 je s plavanjem povezal pet celin, leta 2013 postavil rekord v skokih v vodo v svoji kategoriji, leta 2017 pa celo dokončal reli Pariz-Dakar.
Njegovo življenje, zaznamovano s težavami, predvsem pa z vztrajnostjo in ljubeznijo, so upodobili na filmskem platnu. Film je bil v Franciji premierno predvajan 22. aprila.
Nesrečo ste čudežno preživeli, ob tem pa izgubili roke in noge. Pravite, da je tistega dne stari Philippe umrl in da ste potrebovali več kot 10 let, da ste sprejeli novo verzijo sebe. Kako ste doživljali to spremembo?
Bila je dolga pot. Šel sem skozi pet znanih stopenj žalovanja: zanikanje, jezo, pogajanje, depresijo in na koncu sprejemanje.
Najtežji del vsega, kar sem preživel, pa je bila vrnitev domov. Takrat sem sam pri sebi razvil šesto stopnjo – stopnjo "velikega bedaka". Do takrat so vsi poznali moj prijazen, vesel značaj, vedno sem bil pripravljen povedati kakšno šalo. Kar naenkrat pa nisem bil več pozoren na druge. Bil sem godrnjav.
Ko govorite o fazi pogajanja – s kom ste se v tistem trenutku pogajali?
Ko sem ležal v bolnišnici in sem se po dveh mesecih zbudil iz kome, sem se odločil živeti za svoja dva sinova.
Mislim, da sem se takrat, tako kot mnogi ljudje, pogajal z Bogom. Rekel sem mu: "Če si tukaj, potrebujem tvojo pomoč, ker sam ne bom zmogel." Očitno sem dobil odgovor, saj sem še vedno tukaj.
Bil sem krščen. V cerkev sicer ne hodim redno, temveč ko čutim potrebo. Leta 1996 sem celo srečal papeža Janeza Pavla II. v baziliki svetega Martina v Toursu. Spomnim se, da sem mu pomežiknil. Pomežiknil mi je nazaj. Potem sva se malo pogovarjala. Bilo je neverjetno! Priznam pa, da zaradi tega nisem postal nič bolj veren.
Leta 2006 se vam je življenje spremenilo drugič: spoznali ste Suzano.
Suzana mi je vrnila voljo do življenja. Pravijo, da ljubezen daje krila – meni je dala plavuti! Takrat se še nisem v polnosti zavedal neverjetne energije, ki mi jo je dajala. Imava sestavljeno družino s petimi otroki in jaz sem največji dojenček v družini. 😊 In povrhu vsega sem imel popolnoma noro idejo, da bi preplaval Rokavski preliv.
Ko sem prebral Suzanino knjigo Moje življenje v dvoje: v senci junaka, sem končno razumel, kaj je storila zame, za naju. Prej nisem opazil niti njenega trpljenja niti tega, da je pozabila nase. Po izdani knjigi je poromala iz Fatime v Santiago de Compostela. Malo pred tem so ji operirali 1,5-kilogramski miom in se je vseeno odločila prehoditi Camino. Ko se je vrnila, mi je rekla: "Zdaj sem spet našla sebe."
Plavanje čez Rokavski preliv je za plavalce podobno kot osvojiti Mount Everest. Kako ste leta 2010 doživljali ta podvig?
Rokavski preliv vsako leto poskuša preplavati med petsto in sedemsto ljudi, uspe pa le kakim petdesetim. Ampak takrat tega nisem vedel, niti ni vedela Suzana. Podprla me je iz ljubezni in nevednosti.
Navdihnila me je Marion Hans, prva Francozinja, ki je 1. avgusta 1994 preplavala Rokavski preliv. Gledal sem jo po televiziji iz bolniške postelje.
Ko sem ugotovil, da je zračna razdalja 34 kilometrov in da je stopnja uspešnosti za izkušene plavalce le 10 odstotkov, sem pomislil: "V kaj sem se spravil?" Ampak pustolovščina se je že začela. Mark Twain je rekel: "Niso vedeli, da je nemogoče, zato so to storili." Popolnoma res je. Vsakič, ko se podam na pustolovščino, ne razmišljam o tem, da je nemogoče. Grem po svoje, potem pa se zavem, da je morda malo zapleteno ... ampak grem do konca.
Kako ste dosegli to miselnost?
Mislim, da danes živimo v družbi, kjer je vsakdo žrtev nečesa. Nihče ni več za nič odgovoren. Naučili so nas, da smo žrtve, da se bojimo in dvomimo vase. Danes pa se ne sprašujem več: "Ali lahko?" Preprosto to storim. Uspe mi tako, da odpiram vrata. Drznil sem si prositi za pomoč in delovalo je.
Danes sem lastnik svojega življenja. Umrl sem 5. marca 1994. Vse, kar danes doživljam, je bonus. Ljudje mi pravijo, da sem po nesreči postal distributer pozitivne energije.
Vas je prečkanje Rokavskega preliva notranje preobrazilo?
Da, navzven in navznoter. Pred tem podvigom sem tehtal 25 kilogramov več kot sedaj. Star sem bil 40 let. Nisem znal plavati. Moral sem se preobraziti v vrhunskega športnika: 4000 kilometrov plavanja v dveh letih, 35 ur na teden v vodi, šest ur treninga trupa na teden. Ti dve leti sem precej trpel. Za Suzano in zase.
Obstaja rek, ki ga vsi mimogrede ponavljajo: "Po dežju posije sonce." Preživeli smo orkane in danes uživamo v sončnih dneh.
Trpljenje je bilo vredno. Danes imam rad svoje življenje, ker sem iz njega nekaj naredil. Srečen sem.
Po tem so vam uspeli še številni drugi podvigi: preplavali ste pet celin, kot štirikratni amputiranec podrli rekord v najglobljem potopu in tekmovali na reliju Pariz-Dakar ... So to za vas zgolj športni dosežki ali ste iskali nekaj več?
V prvi vrsti so bile vse to pustolovščine! Ko sem plaval med petimi celinami, sem mislil, da bo to najprej športni dosežek in šele nato pustolovščina. Na koncu je bilo ravno nasprotno: v 90 odstotkih je bila pustolovščina, športni dosežek pa je bil v ozadju.
Kakšen bo vaš naslednji izziv?
Spanje! Nobenih posebnih dogodivščin nimam v mislih. Morda se mi že jutri utrne kakšna ideja. Danes pa obožujem to, kar počnem. Obožujem svoja pričevanja: na leto jih imam med 80 in 120. Rad bi jih oblikoval v samostojne nastope za čim širšo publiko. Nadaljevanje sledi!
Rekli ste, da ste v letih po nesreči postali godrnjavi. Kaj bi danes radi povedali tistemu Philippu od prej?
Je bilo vredno čakati deset let?
Film, posnet po vaši zgodbi, si lahko gledalci (v Franciji, op. prev.) ogledajo v kinematografih. S kakšnimi občutki bi si želeli, da občinstvo zapusti kinodvorano?
Naj jih spremlja misel: "Tudi jaz to zmorem." Ne nujno, da bi prečkali Rokavski preliv, ampak morda napisali knjigo, se vrnili v šolo ... Vse je mogoče, če le trdo delate. Zdaj ste na vrsti vi!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.
