K pogovoru sva sedla v sobi ob križnem hodniku stiškega samostana v petkovem jutru, tik pred njegovim zadnjim nagovorom na večdnevnih duhovnih vajah v Stični, kjer je razmišljal o meniških zaobljubah. Erik Varden, 52-letnik precej mladostnega videza, trapistični menih, ki je postal škof v rodni Norveški in svetovno znan duhovni pisec, je v Slovenijo prišel tik po postnih duhovnih vajah, ki jih je v Vatikanu vodil za papeža in vatikansko kurijo.
V Ljubljani se je tudi udeležil predstavitve slovenskega prevoda dveh svojih najbolj znanih knjig, Čistost – sprava čutov in Razbijanje osamljenosti – O krščanskem spominjanju, ki ju je izdala Založba Družina.
Odrasli ste v evangeličanski družini, kjer vere niste prakticirali. Kot najstnik ste se imeli za ateista.
Kot mnogi štirinajstletniki …
Kaj vas je privedlo k osebni veri in v Katoliško Cerkev?
Več stvari. Bil sem radoveden najstnik, veliko sem bral. Vero sem srečal v romanih, v poeziji. Hermann Hesse je bil eden takšnih avtorjev. Odločilna zame pa je bila glasba – in sicer druga simfonija Gustava Mahlerja. O tem sem pisal v knjigi Razbitje osamljenosti, ki je prevedena v slovenščino.
Ob poslušanju te glasbe se je v meni nekaj močno premaknilo in razodelo nekaj drugega, navzočnost nečesa ali nekoga. Globoko sem bil prepričan, da je v meni nekaj, kar je večje od mene. To me je spodbudilo k iskanju. 15 let sem imel.
Leto pozneje sem odšel v Wales v mednarodno šolo, kjer sem se srečal z veliko raznolikostjo kultur in ver. Prijateljski pogovori so imeli velik vpliv. Najprej sem Katoliško Cerkev odkrival prek prijateljstva, potem pa tudi po izkušnji liturgije in meniškega življenja.
Kako dolga je bila vaša pot do vstopa k trapistom? Ste pri tem morda naleteli na kakšne notranje ovire?
Pot je bila dolga. Prvič sem obiskal samostan pri 17 letih in me je bolj ko ne prestrašil, vanj pa sem vstopil pri 27 letih. V teh desetih letih sem počel veliko drugih stvari, študiral teologijo in zgodovino Cerkve, raziskoval, doktoriral, poučeval. Nisem le sedel na kavču in se spraševal, kaj naj storim.
Enkrat ali dvakrat letno sem šel k trapistom na duhovne vaje, bral, in čim več sem vedel o njih, bolj me je takšno življenje nagovarjalo. Čeprav sem imel zelo zanimivo, izpolnjeno in precej udobno življenje, sem sčasoma ugotovil, da ni ničesar drugega, kar bi me res zanimalo. Šel sem skozi normalne krize odraščanja, a pot duhovnega poklica je bila precej premočrtna.
Ko ste prejeli imenovanje za škofa v Trondheimu, ste imeli nekaj dvomov. Takratni prefekt Kongregacije za škofe vam je odvrnil, da so izbrali vas tudi zato, ker ste menih in ker ima meništvo nekaj bistvenega povedati sodobni Cerkvi. Kaj je po vašem mnenju to bistveno?
Najprej prvenstvo Boga. Sv. Benedikt je imel pri razločevanju poklicanosti eno merilo: voditelja novincev je vprašal, ali novinec zares išče Boga. Meniško življenje pričuje, da je mogoče življenje v celoti posvetiti iskanju Boga in biti srečen. Meniško izročilo, zavest, asketski nauki, duhovna teologija, zgledi svetosti, značilni za meniško življenje, so bogati in nagovarjajo.
Ko zdaj kot škof črpam iz meniških virov, bodisi iz antike ali srednjega veka, se to ljudi pogosto globoko dotakne. Menih ali nuna je nekdo, ki se umakne iz sveta, da bi iskal Boga, a za to se najprej mora soočiti s seboj. Ena od stvari v meniški literaturi, ki privlači in nekatere tudi preseneča, je ta, da je izjemno iskrena o tem, kaj pomeni biti človek, tudi v vseh protislovjih, bolečinah in ranah, ki jih nosimo.
Ta iskrenost ljudem pomaga odkriti, da težave, s katerimi se spopadajo, niso značilne samo zanje, pa tudi niso tako zelo sodobne, so brezčasne in sporočilne glede načina spoprijemanja z njimi. Vsaka težava je lahko priložnost. Vse, kar je globoko v meniškem izročilu, nosi sporočilo za svet in Cerkev zdaj.
Norveška družba je močno sekularizirana. Vendar se nekateri danes vračajo v Cerkev in prosijo za krst. Kaj jih je od Cerkve odvrnilo in kaj nekatere danes priteguje nazaj?
Spet: nagibam se k misli, da smo morda manj izjemni, kot si mislimo. Vzorec, ki ga vidimo zdaj, se v mnogih pogledih ponavlja. Za človeka to, da veruje, ni nekaj spontanega. Ni lahko biti kristjan. Če je na voljo druga možnost, ki se zdi udobnejša, ki prinaša razvedrilo, obljubo takojšnjega zadovoljstva, se zanjo radi odločamo.
Posebnost sodobne dobe je, da je neizmerno veliko stvari, ki odvračajo in privlačijo našo pozornost. V 20. stoletju so bile ideologije, ki so poskušale izoblikovati pojmovanje resničnosti, ki je bila povsem ločena od resničnosti Boga in bi jo zanikale. Vse to je prispevalo k sekularizaciji, in vendar človek ostaja človek, bitje, ki hrepeni po resnici, sreči, miru. Hipne izkušnje lahko zadovoljijo do neke mere, ne pa v celoti.
Človek je bitje, ki hoče več in je lačen smisla. Zanj je značilno, da sprašuje – sprašuje, zakaj. Na dlani je, kako negotov in krhek je svet danes, koliko struktur, zavezništev, gotovosti se ruši. Prebuja se vprašanje "zakaj" – zakaj gre pri vsem skupaj, kakšen je namen in smisel mojega življenja v svetu, kakršen je. Vsa ta vprašanja so postala še bolj žgoča, zlasti med mladimi, a ne le med njimi. Mnogi mladi, ki jih srečujem, ta vprašanja zastavljajo z veliko inteligenco in globino.
Katero je največje darilo krščanstva našim sodobnikom?
Presežna je Kristusova navzočnost v naši sredi. Bog je tisti, ki rešuje, ki izpolnjuje, ki prinese spravo. Nekaj povsem banalnega je, a tako pomembno se je spomniti tega, kar pravi drugi vatikanski koncil v svojih vélikih konstitucijah, v dokumentu Lumen gentium: Ni Cerkev luč narodov, pač pa Kristus. Največji dar Cerkve in njena največja naloga je Kristusa napraviti navzočega.
Zahod je do neke mere izgubil krščansko kulturo, zato je med sekularizirano družbo in Cerkvijo nastal razkorak, kot sami pišete. Kako je ta razkorak mogoče premostiti?
V prvi vrsti s pogovorom, če je le mogoče, s prijateljstvom. Tako, da čez ta prepad ne mečemo kamnov. Kadar se čutimo napadene ali izpostavljene, smo lahko v nevarnosti, da bi to storili.
Za Cerkev je res pomembno, da prisluhne resničnim vprašanjem, ki jih zastavlja naša družba, in da poskuša ponuditi odgovor na temelju naše vere, dediščine, intelektualne in duhovne tradicije ter živega navdiha Svetega Duha. Tako lahko pokaže, da krščanstvo ni relikt neke pretekle oblike družbe, ampak ima povedati ključne stvari in prispevati h gradnji, razcvetu in zedinjenju družbe danes.
Kaj je največja nesreča našega časa?
(Dolgo razmišlja.) Mislim, da izguba smisla. Nekakšno vsesplošno razširjeno prepričanje, da nič nima pomena. Bral sem članek o nedavnem doktoratu na Nizozemskem, posvečenem temu, da je med starejšimi, ne tako zelo starimi, čedalje večje povpraševanje po evtanaziji. Ne, ker bi bili posebej bolni, obupani ali bi trpeli, ampak ker imajo dovolj. V sociologiji se za to uporablja izraz "vprašanje dopolnjenega življenja" (completed life issue). O tem je nemški scenarist Ferdinand von Schirach napisal televizijsko dramo z naslovom Bog, ki so jo tudi predvajali.
Da, največjo nesrečo tega časa vidim v tem, da nazadnje ni nobenega drugega smisla življenja kot ta, da se čim dlje kolikor toliko zabavamo in uživamo, ko pa smo utrujeni od tega, preprosto izklopimo napajanje in ugasnemo. Na to nesrečo se Cerkev mora odzivati ne le z besedami, pač pa zlasti z zgledom posameznikov, ki kažejo, da je življenje vredno življenja tudi na stara leta, v bolezni, in da je celo življenje s težavami in bolečino lahko lepo ter vir veselja, moči in življenjske energije za nas same in za druge.
Eno od knjig ste naslovili Razbijanje osamljenosti. Zakaj je, kot pravite, "osamljenost lahko blagoslovljen nemir"?
So različne oblike samotnosti. V angleščini razlikujemo med osamljenostjo in samoto.
Tudi v slovenščini.
Dobro. Osamljenost je negativna izkušnja, samota pa je lahko zelo pozitivna. Moram se soočiti z resnico o sebi in se vprašati, kaj želim, po čem hrepenim in česa se bojim, da se bom lahko spopadel s tem. A tudi izkušnja samotnosti se lahko spremeni v izkušnjo koristne in celo blagoslovljene samote. Lahko jo sprejmem, jo vzamem za svojo, se nimam za njeno žrtev, pač pa v njej vidim puščavniško celico, ki mi jo je življenje zdaj podarilo.
Primere lahko vidimo v krščanskem izročilu ali tudi v svetu, ko se ljudje za nekaj časa umaknejo, da bi poiskali globljo resnico. Imamo tudi izjemna pričevanja tistih, ki so jih zaprli v samico, kar človeka lahko stre, a niso pristali na strtost in so izkusili veliko poglobitev notranjega življenja. To se lahko zgodi vsem od nas, Bog daj, da v veliko manj dramatičnih okoliščinah.
Čistost, krepost, ki ste ji posvetili knjigo, za vas ni zanikanje spolnosti, kot jo pogosto razume družba. Kakšen je po vašem pravi krščanski pogled nanjo?
V knjigi skušam pokazati, da ima čistost opraviti z več kot samo s spolnostjo, da kaže na način človeškega bivanja, na to, kako smo živi, in da je del procesa postopnega poenotenja človeka. Čistost ima opraviti s celovitostjo, s tem, da postanemo celovit človek. S tega vidika nam govori nekaj univerzalnega.
Če uporabim primer orkestra: pred koncertom se glasbeniki ogrevajo in uglašujejo. Ko prideš v dvorano, si priča množični kakofoniji 120 ljudi, ki vsak počne nekaj svojega. Potem pa nastopi čarobni trenutek, ko oboa zaigra svoj ton in vsi so uglašeni. Vsi različni glasovi se povežejo v simfonijo.
Navsezadnje je čistost to: vse neskladne in nasprotujoče si prvine, ki sestavljajo človeško bivanje, se lahko po razumnosti in milosti uskladijo ter ustvarijo novo in veličastno pesem, ki je pri vsakem človeku drugačna in nam podarjena v veselje našega Stvarnika ter v veselje in tolažbo sveta.
Govorite o spravi človeških hrepenenj, notranji poenotenosti in svobodi …
Da, tudi za to gre. Veste, vidim zglede za to v ljudeh, ki jih srečujem, vidim, da deluje.
Kaj imata skupnega čistost meniha in čistost poročenega?
Na neki način ni razlike, saj si oba želita celovitosti in tega, da bi svobodno ljubila. Oba si želita ljubezni, ki odžene strah. Poročeni seveda v intimnem odnosu z drugo osebo. V tem je lahko vir moči, lahko pa tudi vir konflikta.
Menih hrepeni po povezanosti z Bogom, za katero si prizadeva v samoti. Tudi to je lahko vir moči in konflikta. A zelo zanimivo je videti, kako so temeljni boji in vprašanja v veliki meri isti. V obeh primerih gre za prepoznavanje in upoštevanje lastne sebičnosti, področij življenja, kjer smo nesvobodni, upoštevanje jeze, ki jo morda nosimo v sebi in jo dobro skrivamo pred seboj in drugimi. Toda ta izbruhne, ko se v tesnem odnosu z drugim dotaknemo teh globin.
Gre pa tudi za trenutke velikega veselja, ko ugotovimo, da v resnici lahko pustimo, da maske padejo, in ugotovimo, da smo še vedno živi. (smeh) Da nam ni treba biti tako zaskrbljeni. Gre za pot v vedno večjo svobodo. Ko nekdo postane svobodnejši, je to dokaz, da ljubezen deluje.
V vaši osebni zgodbi se me je dotaknilo to, da ste si po imenovanju za škofa v Trondheimu vzeli več mesecev počitka, ker ste bili takrat zelo izčrpani, o razlogu, zakaj še ne morete takoj priti, pa ste napisali pismo tamkajšnjim vernikom. Svoje ranljivosti niste skrivali. Kako pomembna je ranljivost v življenju kristjana in Cerkve?
Mislim, da je bistvena. Znamenje krščanske pristnosti je rast v čedalje večjo ranljivost. In če pomislite, je to najvišji simbol naše vere. (pokaže na križ na steni) Predstavlja vsemogočnost, ki se je naredila tako ranljivo in pravi: »Hodi za menoj.«
To, kar nas vklepa in nam jemlje svobodo, je zaskrbljena zaščitniškost, ki skuša preprečiti bolečino. Ali ki udari vnaprej, še preden me ima priložnost udariti drugi. Del razorožitve, ki se je moramo naučiti, je sprejemanje dejstva, da je bolečina preprosto del človeškega življenja.
To ne pomeni, da bi morali iskati priložnosti za to, da bi bili ranjeni, to bi bilo izprijeno, pač pa moramo biti realistični ter upati, da je Bog z nami v naših ranah in da te lahko poglobijo naše sočutje, ki nas lahko pripravi na ljubezen, ta pa prenovi svet.
Celoten pogovor je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 75, številka 13.
