Njena starša bosta morda razglašena za svetnika: “Bila sta čisto običajna in prav zato sveta”

Inez in Henry Casolani sta prvi malteški zakonski par, poročila sta se leta 1944, za katerega se postopek za razglasitev svetništva že nadaljuje v Vatikanu.

Njuna hčerka Cecilia Casolani je že v mladosti začutila poklic v redovno življenje in leta 1971 izrekla večne zaobljube. Danes kot redovnica sodeluje v postopku za kanonizacijo svojih staršev.

Pričevanje sestre Cecilie odpira redek in dragocen vpogled v notranje življenje družine, ki je na poti k svetosti. Kot edinka zakoncev Inez in Henryja Casolanija je imela edinstveno priložnost, da njuno vero in vrline opazuje od blizu – ne kot oddaljen ideal, temveč kot vsakdanjo resničnost. To izkušnjo opiše preprosto: "Čutim se resnično obdarjeno, da sem bila hči tako svetih staršev."

Čeprav o starših ne govori pogosto, saj sta zanjo najprej oče in mama, z veseljem deli pričevanje, ko jo kdo vpraša. In prav iz teh besed se izriše podoba zakoncev, ki nista izstopala po izrednih dejanjih, temveč po načinu, kako sta živela vsakdanje življenje.

S. Cecilia njuno svetost brez zadržkov opredeli kot "običajno svetost": "Nista bila znana po izrednih dejanjih ali posebnih karizmah, temveč po tem, da sta običajno življenje živela na izreden način."

Njena starša sta bila po značaju različna, a notranje globoko povezana. Oba sta bila preprosta v navadah, predana delu in cenjena med ljudmi. "Vse, kar sta počela, sta delala po svojih najboljših močeh," pravi.

Posebej izpostavi njuno držo do drugih: "Vedno sta bila pripravljena izkazati ljubezen in pomagati vsakomur … vedno sta bila pripravljena vračati dobro za prejete žalitve."

V tem se kaže bistvo njune duhovnosti – evangelij, uresničen v odnosih. Ne v velikih besedah, temveč v drobnih dejanjih potrpežljivosti, odpuščanja in razumevanja.

Sestro Cecilio še posebej zaznamuje spomin na mater. Opisuje jo kot vsestransko, vedro in izjemno odprto za ljudi. "Bila je srce in duša skupine," pravi, obenem pa poudari njeno sposobnost poslušanja in globoko empatijo.

Toda v središču materine osebnosti je bila vera. "Bog ji je pomenil vse. Nimam besed, da bi opisala njeno bližino z Njim." Njeno življenje je bilo prežeto z molitvijo, tudi v zelo konkretnih pobudah, kot je ustanovitev nočne adoracije v župniji.

Njene besede razkrivajo popolno zaupanje v Boga:

Ta drža sprejemanja ni bila pasivna, temveč dejavna in ljubeča. Svojo hčer je vzgajala v odgovornosti in zavesti, da ima vsako dejanje težo: "Za vse, kar naredim, bom morala dati račun Bogu!" Obenem pa jo je učila ceniti čas: "Čas nikogar ne čaka!"

Njena vera je segala vse do konca življenja. Ko je slutila bližino smrti, je mirno dejala: "Zdi se mi, da sem izpolnila vse, kar je Bog želel od mene na zemlji." In še: "Ne skrbi, če umrem. Vedno sem pripravljena."

Posebno močne so tudi njene besede o odnosu do Boga: "Pribij moje srce nase in me nikoli ne izpusti!" ter zapis tik pred smrtjo: "V Tebi sem našla svoje zemeljsko veselje!"

Henry Casolani je bil drugačen – bolj zadržan, tih, a nič manj globok. Njegova značilnost je bila mirnost, zaradi katere so ga ljudje imeli radi. "Enotno so ga imeli za 'apostola miru'," pravi njegova hči.

Pri delu je bil natančen, odgovoren in spoštljiv do vseh. V vsakdanjih odnosih je živel evangelij brez pompa. Njegove besede so bile preproste, a tehtne: "Kdo sem jaz, da bi sodil drugega?" Ta drža ga je tako zaznamovala, da se je celo odpovedal vlogi porotnika, ker ni želel soditi drugim.

Značilna je bila tudi njegova drža sprejemanja: "Popolnoma mi je prav tako, kot je." Tudi v bolečini ni dramatiziral: "Nič ni narobe. Saj vidiš – hodim." Trpljenje je vedno primerjal s Kristusovim: "Kdo ve, kaj je trpel Kristus!"

Bil je človek dobrote in pozitivnega pogleda na druge: "Vedno pišem, da pohvalim, nikoli, da bi kritiziral!" In celo o najbolj spornih svetopisemskih likih je razmišljal z upanjem in usmiljenjem.

Njegova vera je bila preprosta, a globoka. Do Marije je gojil posebno pobožnost: "Kar prosiš Marijo, boš zagotovo prejel. Jezus svoji materi ničesar ne odreče!" Njegove zadnje besede so bile molitev: "Sveta mati, usmili se me!"

Skupna točka obeh staršev je bila zvestoba Bogu v vsakdanjosti. Redno sta hodila k maši, prejemala obhajilo in ohranjala Božjo navzočnost tudi med delom in doma.

Seznam njunih vrlin, kot jih našteva sestra Cecilia, je dolg: poštenost, ponižnost, samokontrola, sočutje, odgovornost, pogum, čistost, velikodušnost, veselje. A bistvo ni v številu, temveč v tem, da so bile te vrline žive in vidne.

"Vse sem lahko sama videla," poudarja.

Na vprašanje, zakaj bi lahko bila njena starša zgled za vesoljno Cerkev, sestra Cecilia odgovarja jasno: ker kažeta, da je svetost dosegljiva vsem. Ne le duhovnikom ali redovnikom, temveč tudi zakoncem, staršem, delavcem.

Njuno življenje je bilo "pričevanje o moči evangelija, ki lahko navadne ljudi preoblikuje v izjemne priče Božje ljubezni". Vera jima je bila vir veselja in moči, da sta se soočala z vsakodnevnimi izzivi.

Posebej izpostavi njuno veselje, ki je bilo nalezljivo. Tudi v težkih trenutkih sta znala ohraniti humor in vedrino – lastnost, ki po njenem mnenju ni nepomembna, ampak globoko krščanska.

Ob koncu sestra Cecilia poudari, da spomini na starša niso le zbirka lepih misli, temveč nekaj veliko globljega: "To niso bile le besede, bile so okno v dušo mojih staršev."

Prav prek teh preprostih besed in dejanj se razkriva njuna svetost – ne oddaljena ali nedosegljiva, temveč utelešena v vsakdanjih odločitvah, odnosih in zaupanju v Boga.

Njuno življenje tako ostaja tiho, a močno sporočilo: svetost ni rezervirana za izjemne, ampak je pot, odprta vsakomur, ki v preprostosti vsakdanjega življenja izbere ljubezen.

Prispevek je povzet po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.