Nekoč – v času in kraju, ki ga ne bom imenoval – me je eden izmed mojih župljanov potegnil na stran, da bi me zelo premišljeno in previdno obvestil: "Tukaj si vas nihče ne želi za duhovnika. Uničili boste našo župnijo."
Zdaj, ko sem duhovnik že dve desetletji in sem deloval v mnogih različnih župnijah in krajih, imam kožo debelejšo od kita glavača – ki naj bi imel najdebelejšo kožo od vseh živali na svetu. Verjemite, moja je še debelejša.
Kljub temu so tako odkrite besede, da sem prava zguba, začasno premagale moj oklep. Moj prvi odziv je bila jeza. Sledila je depresija. Nato obup. In nazadnje hvaležnost.
Zakaj sem bil hvaležen za omenjeni komentar? Ker se v svoji blaženosti do tistega trenutka nisem zavedal, da v župniji obstajajo trenja. Iz te izmenjave sem se naučil dveh stvari.
Prvi nauk je, da bo duhovnik vedno imel nasprotnike. Ne glede na to, kako prijazen in skromen je, kako uspešna je župnija, vedno se bodo našli kritiki. Ob čemer ne trdim, da sem kar koli drugega kot povsem povprečen duhovnik! Bistvo je, da niti idealen duhovnik, v vsem podoben Kristusu, ne bo nikoli priljubljen pri vseh. To vemo, ker niti Kristus sam ni bil priljubljen pri vseh. Do tistega trenutka v svojem služenju sem živel v utvari, kako lahko sam poskrbim za to, da me bodo vsi imeli radi. Hvaležen sem, da nimam več tako nestvarnih pričakovanj.
Drugi nauk je tale: spoznal sem, da je vsak človek vreden mojega časa, pa naj izusti še tako nerazumno in neutemeljeno pritožbo. Če lahko spregledam ton komentarja, je v izrečenem vedno zrnce resnice ali nov vpogled, ki ga lahko pridobim. Dolgo časa sem ravnal drugače: če se z nekom nisem razumel, sem to osebo omalovaževal in ji nisem prisluhnil. Če se nekdo ni strinjal z mano, sem bil izjemno vzvišen, domneval sem, da je dobesedno vse, v kar je verjel in kar je izjavil, napačno. Toda po dolgih letih sodelovanja s takšnimi ljudmi sem postal hvaležen za njihovo sposobnost, da povedo resnico.
Potrebujemo izzivalca
Častivreden nasprotnik je izjemno dragocen. Vsi potrebujemo sodelavca, ki na sestanku nasprotuje vsemu vsemu, kar izrečemo, učitelja, ki dvomi v nas, sogovornika, ki nas nenehno kritizira, postavlja pod vprašaj in zbada. Vsaka politična stranka potrebuje svoj nasprotni pol in, če sem nekoliko predrzen, predsednik Združenih držav Amerike nujno potrebuje papeža. Duhovniki potrebujemo odkrite župljane, otroci pa starše, ki jih bodo spodbujali k odgovornosti.
Vsi potrebujemo ljudi, ki nas ohranjajo na pravi poti. V popolnem svetu imamo prijatelje, ki nam dobrohotno in nežno posredujejo težke resnice, ki jih moramo slišati, naš svet pa žal ni popoln in vsaj jaz se raje izogibam razpravam o težkih temah s svojimi prijatelji. Nismo vedno dovolj preudarni, da bi vedeli, kdaj prijatelju povedati kruto resnico in kdaj se to ne bo najbolje končalo, zato se običajno odločimo za molk.
S častivrednim nasprotnikom pa ni tako. Nasprotnik nam bo z veseljem povedal vse in še več. Nasprotnik bo pogosto v zmoti, včasih pa ima tudi prav. Kadarkoli mi uspe spregledati negativni ton, kritičen odnos in najrazličnejše motive, postanem dosti boljši človek, kadar prisluhnem svojim častivrednim nasprotnikom.
Papež Leon XIV. je pred kratkim izrekel nekaj modrih besed na to temo, ko je poudaril, kako pomembno je, da prisluhnemo svojim nasprotnikom. Kot pravi, je edini način za izgradnjo miru, da nenehno govorimo tudi s svojimi nasprotniki in jim prisluhnemo. Ob tem navaja sv. Avguština, ki pravi: "Tisti, ki ljubijo mir, ljubijo tudi nasprotnike miru."
Ne vem, kako je z vami, ampak meni manjka moči, da bi dosledno sledil temu nasvetu, zato je zgled našega Gospoda tako zelo pomemben. On moli za svoje nasprotnike, tudi ko ga križajo. Če on zmore to, lahko tudi jaz prisluhnem svojim (veliko milejšim) preganjalcem, molim zanje in jim želim vse dobro.
Rekel bi celo, da se od nas kristjanov dejansko zahteva, da potrpežljivo poslušamo svoje častivredne nasprotnike. S tem ne želim reči, da so njihove besede vedno resnične. Biti moramo pazljivi in ne smemo dopustiti, da bi njihova negativnost vplivala na nas ali uničila našo samozavest. Včasih imajo prav; po mojih izkušnjah se pogosteje motijo. Toda želim jim prisluhniti zaradi trenutkov, ko imajo prav, in obenem želim kot spodbudo uporabiti tudi trenutke, ko se motijo.
Priložnost za premislek
Moj cilj ni, da bi jim "vsilil svoje mnenje" ali jim "že pokazal". Dvomljivce raje razumem kot spodbudo za vnovični pregled svojih ciljev in metod, za iskanje dodatnih nasvetov pri ljudeh, ki jim zaupam, in za vnovično zavezo k temu, kar vem, da drži. Recimo: ko mi je župljan rekel, da bom uničil župnijo, sem iz množičnega obiska tiste nedeljske maše vedel, da župnija dejansko uspeva in raste.
Njegovo nasprotovanje sem uporabil kot spodbudo, da sem za župnijo še naprej skrbel po svojih najboljših močeh. Poleg tega me je to spodbudilo, da sem jasneje spregovoril o ciljih naše župnije, preživel več časa s "pozabljenimi" župljani, ki so se počutili izključene, in molil za vsako dušo, ki mi jo je Bog zaupal v oskrbo.
Ne glede na to, kakšno vlogo v vašem življenju igra častivreden nasprotnik, pa naj bo to v službi, doma, v družini, ali pa povsem naključna oseba v vašem svetu, za katero se zdi, da vam nekaj zameri: naučite se ceniti vsako izmenjavo s tem človekom. Prisluhnite mu. Nikoli ne veste, kako vam to lahko koristi ali kako lahko pristen odziv in poslušanje tega človeka razoroži.
Če želimo kdaj skupaj živeti v miru in slogi, se moramo potruditi. Mir ni zgolj odsotnost spora. Mir moramo doseči. Ga zaslužiti. Prvi korak v tem procesu je, da prisluhnemo drug drugemu, tudi tistim, ki nam govorijo stvari, ki jih raje ne bi slišali. Mir je navsezadnje utemeljen na resnici in bolj smo vajeni ustvarjalno prisluhniti resnici, večje so možnosti, da bomo še naprej osebno rasli in napredovali. Zaenkrat sem hvaležen za vse svoje častivredne nasprotnike, vendarle pa se veselim blagoslovljenega dne, ko teh ne bo več, ker bomo postali prijatelji.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
