Urška Smerkolj je odraščala v verni družini. V mladostnih letih sta se s starejšo sestro vključili v skupino Vera in luč in k mladinskemu pevskemu zboru, kjer sta poglabljali svojo vero. Prav na duhovnih vajah z lučkarji je pri 18 letih spoznala moža Simona, s katerim imata pet hčera. Zaposlena je kot socialna pedagoginja v Društvu prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote. Z družino so vključeni v skupnost Betlehem, kjer si prizadevajo za iskrene odnose, delo z ubogimi in življenje po evangeliju. Urška je tudi avtorica letošnjih šmarnic za odrasle Ves tvoj, s katerimi se je na poseben način poklonila svetemu papežu Janezu Pavlu II. Ob njegovem prvem obisku Slovenije je imela 14 let.
Vaše šmarnice smo lahko prebirali že v preteklih letih. Kaj vas vodi k tovrstnemu ustvarjanju?
Šmarnice (te in tudi prejšnje) so nastale v Skupnosti Betlehem in Društvu prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote. Meni se zdi to nekakšen način, da delček tega, kar živimo in v kar verjamemo, podelimo z drugimi. Kot nekakšno malo pričevanje o tem, da je lepo živeti po evangeliju.
Kaj vam pomeni Marijin mesec in na kakšne načine sami gojite odnos z nebeško Materjo?
Mesec maj je priložnost, da usmerimo pogled k Mariji, šmarnična pobožnost pa trenutek, ko se sredi hitrega tempa čas malo ustavi in dobi molitev nekoliko več prostora. Spomnimo se, da nismo sami, da Bog vodi naša življenja. Narava v maju že sama po sebi prebuja v nas hrepenenja in lepo je, če jih lahko prinašamo pred Marijo. Lepo je tudi, če nas lahko pobožnost povezuje kot družino, kot skupnost.
Sicer pa moram priznati, da ne vem vedno, kako naj stopam v odnos z Marijo. Seveda je Marija nek ideal vere, ljubezni, materinstva … A morda jo včasih vidim preveč kot mamo, ki ne bo nikoli zadovoljna z mano, ki se bo jezila, ker ji ne posvečam dovolj pozornosti … V resnici ne vem, kaj pomeni hoditi z Marijo skozi življenje.
V izziv mi je bilo iskati ta odgovor v življenju svetega Janeza Pavla II., ki je z Marijo stkal preprosto, življenjsko, človeško vez, ki presega občudovanje in češčenje ter postaja odnos za vsakdanje življenje. To mi je všeč. Lažje si predstavljam Marijo ob sebi, kadar imam pred očmi njeno ponižnost, majhnost, preprostost – kot nam tudi predlaga sveti Janez Pavel II.
Pri čem vam je na področju materinstva Marija največji zgled?
Marija je kot mama doživljala vse, kar doživljamo običajne mame: negotovost, strah, verjetno tudi razočaranje in dvom. Če samo pomislimo na okoliščine njenega spočetja, ki se je zgodilo zunaj zakona, ob nerazumevanju zaročenca. Pa na okoliščine poroda: hlev, revščina, bili so tujci, nezaželeni in nesprejeti med ljudmi. Takoj nato so postali še begunci. Ali pa zgodba, ko se je Jezus izgubil v Jeruzalemu, Marija in Jožef pa sta ga tri dni iskala. Gotovo je Marijo bolelo in ni razumela Jezusa.
Kako se je šele počutila, ko je čez mnogo let obiskala svojega odraslega sina, on pa jo je pred učenci zatajil, češ "Kdo je moja mati …". In na koncu križ … V njenem materinstvu ni bilo nič razumljivega, logičnega, obvladljivega. Bila pa je Božja mati.
Mar ni v tem nekaj tolažbe za vse matere, ko nam ne gre, ko se jezimo same nase, ker nam ne uspe uresničevati idealov, ki nam jih prodaja družba: da ima dobra mati stvari pod nadzorom, da obvlada, da razume, da vzgaja samo uspešne otroke … To je zgrešena predstava. Škoda, da ji nasedamo tudi v Cerkvi, kjer se prav tako poudarja predstave o popolnih družinah, kljub temu, da sveta družina zdaleč ne ustreza tem predstavam.
Dejstvo je, da ima vsaka družina probleme, zelo podobne tem, ki jih je preživljala sveta družina. Marija in celoten evangelij nas učita, da to ni nobena polomija. V naši ranljivosti, grešnosti, negotovosti se odpira prostor za Boga. To je prostor, kjer raste naša vera. Marija je torej zame mati, ki sprejema svojo nemoč, saj zaupa v Božjo moč. To ni mati, ki ima vse pod nadzorom, je pa mati, ki se zmore veseliti sebe in svoje družine in v njej odpira prostor za Božje delovanje.
Kako vam uspe usklajevati precej dinamično delo z družinskim življenjem?
Po Marijino. 😊 Večkrat ni vse obvladljivo, a je veselo. Ni nam dolgčas. 😊
Delujete z najbolj ranljivo skupino družbe, brezdomci. Kako vas nagovarja tovrstno delo?
Pri Mariji smo govorili o nepopolnosti naših domov. To, da smo nepopolni in imamo probleme, ni polomija, temveč priložnost, da se srečamo v ranah, da damo prostor Bogu. Polomija nastane, če se s problemi nočemo srečati, če bežimo, če dolgo časa pometamo stvari pod preprogo in se pretvarjamo, da problemov ni, ter namesto tega rešujemo zunanji videz. Če ni prostora za bolečino, za hrepenenja, se odnosi rušijo. Dom se ruši. In to je polomija, katastrofa.
V našem Dnevnem centru za brezdomce, ki deluje v okviru Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote, vidimo vrh te ledene gore. Več kot 100 različnih brezdomcev vsak dan stopi skozi naša vrata. Temu pravimo vidno brezdomstvo.
A pomislite na vse razbite domove, kjer streha nad glavo še stoji, ljudje pa živijo drug mimo drugega, so osamljeni, nesprejeti, se ne pogovarjajo, trpijo zaradi odvisnosti, se umikajo za ekrane … Brezdomci iz našega dnevnega centra se niso kar zgodili, so sad naše družbe, naših družin, naših razpadlih odnosov.
Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote zato prepoznava svoje temeljno poslanstvo v tem, da ustvarja prostor za odnose. Na ta način skupaj gradimo dom – tako v Centru za družine Mirenski Grad kot v Dnevnem centru za brezdomce.
Na kakšne načine jih s sodelavci opogumljate, dajete dostojanstvo?
V Dnevnem centru brezdomcem nudimo zajtrk, kosilo in večerjo. Imajo možnost tuširanja, pranja oblačil, prejema rabljenih oblačil iz skladišča ter striženja in britja. Brezdomci pri nas počivajo, družimo se in pogovarjamo. To je prostor, kamor se lahko umaknejo z ulice in preprosto počivajo.
Obiskovalcem dnevnega centra nudimo socialno rehabilitacijo, največkrat v obliki kuharskih delavnic, saj obroke pripravljamo sami. Uporabniki se udeležujejo tudi ustvarjalnih in pogovornih delavnic. Strokovni delavci smo brezdomnim na razpolago za psihosocialno pomoč, informativne in svetovalne razgovore, spremstvo in zagovorništvo. Nudimo tudi osnovno zdravstveno oskrbo ter možnost shranjevanja osebnih stvari v omaricah. Večkrat letno pripravimo kulturne dogodke in prireditve ob praznikih, ki se jih brezdomci radi udeležijo in jih soustvarjajo.
Vse storitve so sredstvo, prek katerega spletamo in gradimo odnos z njimi, da bi jim dali občutek sprejetosti, varnosti in vsaj košček doma, ki ga mnogi niso nikoli imeli. To, da te nekdo pozna, te pričakuje, da lahko delaš, si koristen, sodeluješ in soustvarjaš, vrača občutek dostojanstva ter daje moč za nadaljnje korake.
Brezdomcem smo v oporo z našimi nastanitvenimi programi. Imamo zavetišče za brezdomce in stanovanja, kjer prav tako nudimo veliko opore pri učenju sobivanja, prevzemanja odgovornosti in ustvarjanja doma. Če želijo, se lahko fantje pridružijo delu na Mirenskem Gradu, kamor se lahko umaknejo iz Ljubljane v naravo, delajo na vrtu, v rastlinjakih, mizarski delavnici, pomagajo pri čiščenju doma in okolice ter skrbijo za živali. Nekateri so tam našli svoj dom in so tudi ostali, drugi pa prihajajo občasno. Nekateri se tudi zaposlijo.
Kako ob tem ohranjate upanje, da si bodo nekoč spet uredili življenje, ko pa se zdi, da se nekateri od njih vedno znova vračajo na začetek?
Delamo to, kar lahko. Ostajamo z njimi in verjamemo v njihovo dostojanstvo. Ne pišemo zgodb o uspehu, skušamo pa ohranjati upanje. Kot pri Mariji tudi v naših življenjih nasploh ni zagotovil. Včasih po vseh prizadevanjih sledi križ. Skušamo ostajati zraven.
Veliko je takih, ki so se na ulici postarali, ki so zboleli. Pomembno je, da smo z njimi tudi takrat, ko se poslavljajo od življenja, ko umirajo. Če želijo, jih z zakramenti pripravimo na slovo, zanje pa poskrbimo tudi z dostojnim pogrebom. Kdor namreč nima svojcev, se ga sicer enostavno raztrosi, nam pa se zdi pomembno, da so pokopani dostojno in da se njihovo ime zapiše na spomenik.
Z njimi se večkrat pogovarjamo tudi o tem in veliko jim pomeni, da vedo, da bo zanje nekdo poskrbel tudi ob koncu. Na Žalah imamo lep grob in na njem piše "Vincencijevi". Verjamemo, da je pri Očetu naš dom, zato naši pogrebi niso tragični. Včasih je to tudi trenutek, ko se po vseh letih razdalje tudi svojci srečajo, prinesejo pred grob leta bolečin ter se po svojih močeh poslovijo.
Čeprav smo kot narod precej dobrodelni, se pri pomoči brezdomcem, ki jih srečamo na ulici, kar nekoliko zatakne. "Njemu pa že ne bom pomagal, saj bo ves denar zapravil za cigarete in alkohol," je eno od opažanj. Kako na to gledate vi?
Brezdomci večkrat povejo, da jih najbolj boli, kadar se ljudje na ulici obnašamo, kot da jih ni. Boli jih, če ljudje hodimo mimo in se delamo, da jih ne vidimo. Brezdomci nas prosijo za denar, a v resnici si želijo tudi sočutja.
To, da bodo denar porabili za cigarete in alkohol, verjetno drži. Prijazne besede in pogleda ne bodo zlorabili.
Sicer pa je verjetno bolj smiselno, da nekdo, ki želi pomagati, podpre celostno pomoč brezdomnim in sistem pomoči, ki smo ga razvili na podlagi strokovnosti in izkušenj. Podprete nas lahko z donacijami, z namenitvijo dela dohodnine ali nakazilom poljubnega prispevka. Lahko se nam pridružite tudi kot prostovoljci.
Gotovo z vami podelijo tudi vsaj drobce razlogov, ki so jih privedli do življenja na ulici. Se vas je kakšna zgodba posebej dotaknila?
Veliko je zgodb in ne bi mogla izpostaviti samo ene. Veseli smo vseh, ki so naredili korake naprej, se mogoče celo zaposlili, nekateri nekdanji uporabniki so postali naši sodelavci in prijatelji.
Dotaknejo se nas seveda tudi tisti, ki potrebujejo še posebno skrb in jim previjamo rane, jih preoblačimo in tuširamo, ker sami tega več ne zmorejo. Verjetno bodo ostali z nami do konca, saj je zanje zelo težko dobiti mesto v domu za ostarele.
Potem so tu številni zelo mladi brezdomci. Zelo nas skrbi zanje. Nekateri so komaj dopolnili 18 let. Skušamo jim biti blizu, a smo hkrati nemočni. Pogosto so zelo nezaupljivi, menijo, da lahko svoje težave rešijo sami. Potem na nek način le opazujemo, kako tonejo globlje v drogo in v kruti svet ulice. Ostajamo blizu. Težko nam je, ko kdo od njih umre.
Vseeno pa moram reči, da je naše delo zelo lepo in bogato. Veliko se nasmejimo, veliko skupaj ustvarimo, naredimo. Če bi nas obiskali, bi videli, da je pri nas kot v mravljišču. Eni lupijo čebulo, drugi režejo krompir, na štedilniku so vedno lonci. Praznujemo rojstne dneve in praznike. Rišemo, pesnimo, molimo. Veliko je pristnih, iskrenih pogovorov in izrazov hvaležnosti. Veseli smo drug drugega.
